Soočenja političnih kandidatov so endemična slovenska obsesija (pri kateri kdo ve zakaj prav rad sodelujem). V drugih državah se televizije tega ne lotevajo tako konsistentno in ne tako sistematično. Pri nas pa kot da gre za sveto razsvetljevalsko dolžnost vseh do državljanov, ki bi brez te medvedje medijske usluge na volišče odtavali v temi ali pa se volitev sploh ne bi udeležili.

Slovenska soočenja so politični cirkus, ki meji na dobro uglašeno histerijo. In kar je pri vsem skupaj najboj smešno in kontradiktorno: na državljane ne delujejo tako blagodejno in pozitivno, kot si televizijci zamišljajo. Ne gre za to, da bi se volilci nazadnje laže odločili za enega ali drugega ali enajstega (ali za “nič od tega”). Gre za zagotavljanje gledanosti in vzdrževanje občutka, da je ta rokoborba finih nekaj zelo pomembnega.

Sinočnje soočenje na Televiziji Slovenija je to še predobro dokazalo.

Makeup

Če začnem pri manj pomembnih zadevah: na TVS je bila sinoči na delu maskerka, ki nima pojma. Romana Tomc in Irena Joveva sta zgledali popolnoma čudno. Tomčeva okrog oči, kakor da rahlo razmazana, Joveva pa okrog ust, povsem neprimerno (neobičajno) našminkana. Imela je tudi izstopajoče poudarjeno levo obrv. Kot da se kar naprej nečemu čudi.

Aja, Jovevi so očitno segle do srca te butaste pripombe, da s frizuro z visoko spetim čopom posnema Tino Gaber. Temu primerno si je lase zdaj spela bolj zadaj.

Ampak če kozmetiko pustimo ob strani, je treba reči, da sem bil tokrat veliko bolj šokiran nad zmedenostjo, naivnostjo in pretencioznostjo nekaterih kandidatov kot v prejšnjih treh soočenjih, ki sem jih spremljal. (Morda zato, ker imam zdaj res že vsega poln kovček.)

O populizmu in elitah

Ne morem več poslušati recimo Lipuščkovega mirovniškega nakladanja, da je treba Ukrajino tako rekoč razorožiti in Putina pripraviti do tega, da se bo začel pogajati. Ne morem več poslušati Stevanovićevega zanikanja podnebnih sprememb in naziranja, da je v bistvu Resni.ca tista, ki ni “nič od tega”. Intelektualno je ta človek ničla, drzne pa si pametovati o populizmu in elitah. Violeta Tomić zna vsaj biti duhovita in se ne jemlje preveč resno. (Upam.) Da je Komisar Rex edini primerni kandidat za funkcijo evropskega komisarja, se ji je res posrečilo. Tako kot se Ireni Jovevi posrečilo uporabiti originalno francosko frazo “cordon sanitaire” in pripomniti, da “tisti, ki je na napačni strani zgodovine, bo tudi na napačni strani prihodnosti”.

Kako lepo.

Trije ali štirje

To soočenje je bilo verjetno najslabše doslej. Imam neprijeten občutek, kot da sem vrgel stran dve uri dragocenega časa. Od teh enajstih mandeljcev v studiu — ki so jih svoji vlogi ne preveč dorasli voditelj in voditeljici terorizirali z na dvajset, trideset, štirideset sekund odmerjenimi odgovori ali replikami — sem izvedel tu in tam kaj pametnega ali relevantnega, v glavnem pa (spet) “nič od tega”. Gledal sem enajst ljudi, od katerih bodo morda trije ali štirje izvoljeni.

Oddaja je bila povsem zgrešeno koncipirana. Gostov je bilo preveč, ker so hoteli pač vse, debata se pa temu primerno ni mogla razviti. In le zakaj bi se? Saj ni bilo tako zamišljeno. Zato jim voditelji tudi niso postavljali podvprašanj. Kandidati so govorili, kar so hoteli — če so se le držali odmerjenega časa.

Ampak ja, kaj hočemo. Glavno, da gremo v nedeljo na volitve.