Steve Jobs ni bil samo soustanovitelj Appla in vizionar, znan po svoji izjemni inovativnosti ter uspehu pri ustvarjanju revolucionarnih izdelkov, kot so Macintosh, iPod, iPhone, iPad. Bil je tudi filozof in modrec, ki so mu ljudje vedno radi prisluhnili. Ena od njegovih misli, ki je postala vodilo mnogim, je bil nasvet: “Če se želite premakniti naprej, boste morali pustiti nekatere stvari za seboj.”

Veljavnost in uporabnost te misli je večna. Seveda z interpretacijami, ki so odraz aktualnega časa, duha, kulture in vzdušja. 

V kakšnem kontekstu vidimo to misel danes? V tem divjem, na trenutke ponorelem, besnem, razdeljenem in hitro spreminjajočem se svetu? Kako to misel prenesti v domače okolje in jo s pravo mero uveljaviti? Da ne povozimo vsega, zaradi česar smo, kar smo. In da imamo hkrati odprto pot v razvoj in k spremembam na bolje?

Identiteta in dediščina

Povezovanje s preteklostjo je dragoceno in pomembno za ohranjanje nacionalne identitete in dediščine naroda, ki se odraža v kulturi, jeziku in tradicijah. Posamezniki pa smo poleg tega navezani tudi na svojo lastno preteklost. Na stvari, ki smo jih dosegli, in na izkušnje, ki smo jih pridobili. Na čustva, ki so nas v nekem minulem času prevzemala.

A prav ta navezanost nas lahko zadržuje in nam preprečuje napredovanje. Za svobodnega duha Steva Jobsa, ki ni videl nobenih meja, je bil ključ do uspeha prav v tem, da smo pripravljeni pustiti za seboj preteklost in se odpraviti novim izzivom in priložnostim naproti.

Na tej poti pa takoj stopi v ospredje pomen nenehnega spreminjanja. Brez tega ni napredka. Brez spremembe bi bili še vedno lovci in nabiralci, kot pred kakimi deset tisoč leti. Ko je človek “izumil” kmetijstvo, so se oblikovala stalna naselja, to pa je pripeljalo do razvoja civilizacij, prehoda v urbano življenje, specializacije dela in napredka znanosti, tehnologij in umetnosti. Morda je prav vstop v kmetijstvo ena prvih temeljnih sprememb v človeški družbi.  

Izzivanje statusa quo

V svetu, ki se neprestano razvija, je nujno vsaj slediti spremembam in inovacijam, če jih že postavljati ali uvajati ne moremo. Jobs je to dojel že v mladih letih. Njegova zavezanost neprestanemu spreminjanju in izboljševanju je vodila do rešitev, ki so spremenile način življenja, dela in zabave. 

In kaj delamo sami? Se uspešno borimo proti izzivu ustaljenih prepričanj? Ali se jih držimo, ker nas je strah sprememb?

Pustiti za seboj stvari, ki nas zadržujejo, je lahko boleče in težko tako s čustvenega vidika kot tudi z vidika navad, običajev, prakse, tradicije in družbenih norm. Vendar nam daje svobodo in možnost rasti. To se nanaša tako na osebno življenje kot tudi na poslovne prakse. Včasih se moramo soočiti s težkimi odločitvami, kakršne so opuščanje starih navad in predmetov, tehnologij ali zastarelih poslovnih modelov. Vendar nam ta korak odpira vrata za nove priložnosti in dosežke.

Jobs je bil zagovornik izzivanja statusa quo in premikanja meja. Na osebni ravni je to stvar odločitve posameznika. A teh odločitev je pri nas premalo. Še manj smo v spremembah aktivni kot družba.

Ne spreminjamo se dovolj hitro. Prav nasprotno, ostajamo v preteklosti in zaostajamo. Mi nismo evropska sprememba, niti nismo evropski simbol spremembe na osebni ravni. Nismo. Ne znamo. Ne delamo. Ambicioznost, ki jo je bilo mogoče slutiti pred dobrimi tremi desetletji, se je spremenila v kritiko in malodušje.

7: 12 = ?

In pri vsem tem, kar nam manjka in kar nam je težko in zaradi česar capljamo za drugimi in zamujamo v sproščeno prihodnost, v najbolj neprimernem času stopi pred kamere recimo ministrica Alenka Bratušek in pravi: “Delamo to, kar je dobro za državo in ne tega, kar je všeč ljudem.”

Človeku vzame sapo ob takšni izjavi. Ob izjavi, ki negira, da smo država državljani in da smo njeno bogastvo. Da smo mi tisti, ki kreiramo in ustvarjamo napredek in poganjamo vse, kar gre. Izjava ločuje ljudi od države. Kot da smo z Lune. Naslavlja nas kot moteči element v sistemu odločanja v državi. Čeprav je v demokratičnem sistemu pomembno, da politiki prisluhnejo mnenjem in potrebam ljudi in delujejo v njihovem interesu. Ker smo temelj vsake države. 

Da bo jasno: ministrica se je oglasila v luči promocije in zagovarjanja podražitve letne vinjete za dobrih sedmih evrov, kar je predlagal DARS.

Če breme sedmih evrov razdelimo na 12 mesecev, se nam v denarnicah res ne bo poznalo in je mogoče res dobro za državo. Je pa teh teh sedem evrov v ministričini izjavi odraz oblastniške arogance, oddaljenosti od ljudi in politične vzvišenosti. To pa ljudem ni všeč. In to ni dobro za državo.

Le kaj bi na vse to rekel Steve Jobs?