Nova vlada je potrebovala približno dvajset minut, da je pokazala, kaj je zanjo najbolj nujno državno opravilo. Ne zdravstvo, ne čakalne vrste, ne produktivnost, ne stanovanja, ne reforma javne uprave … — ampak palestinska zastava.

Palestinska zastava je s pročelja vladne palače izginila hitreje, kot se po menjavi oblasti zamenjajo imena na vratih kabinetov. In ker v politiki nič ni samo tehnično opravilo, tudi to ni bilo. Zastave niso samo blago na drogu. Zastave so sporočila. Včasih tiha, včasih glasna, včasih državniška, včasih pa tudi priročna za domačo politično uporabo.

Simbolni kapital

Golobova vlada je s priznanjem Palestine pred dvema letoma želela povedati, da palestinsko vprašanje za Slovenijo ni samo humanitarna katastrofa, ampak tudi pravica do države. Nekaj, kar bi nas s Palestino še bolj povezalo.

Janševa vlada pa je z ekspresno odstranitvijo zastave z vladnega poslopja na Gregoričičevi povedala, da hoče ta simbolni kapital razgraditi takoj. Brez prehodnega obdobja, brez diplomatske distance, brez zadrege. Kot da je prva naloga nove oblasti generalno čiščenje pročelja.

Toda problem ni samo v zastavi. Problem je v tem, da Slovenija s takšnimi potezami vedno znova pokaže, da zunanje politike ne razume kot državne kontinuitete, ampak kot podaljšek domače politične vojne. Če zastavo razobesi Golob, jo mora Janša sneti. Če jo je snel Janša, bo levica nekega dne spet dokazovala, da je na pravi strani zgodovine. Palestina ni samo Palestina. Izrael ni samo Izrael. Gaza ni samo tragedija ljudi, ki živijo med ruševinami, v lakoti in strahu in zrejo smrti v oči. Za Slovenijo je lahko karkoli politični rekvizit. Nekaj pač, s čimer trenutno vodilni politiki zaznamujejo svoj čas in prostor.

In to je za majhno državo nevarno.

Nimamo letalonosilk

V majhnih državah nimamo letalonosilk. Nimamo velikih vojsk. Nimamo gospodarske teže, s katero bi premikali svetovne tokove. Nimamo politične moči, da bi Netanjahuja prisilili k miru, Trumpa k zadržanosti, Hamas in Hezbolah k razumu ali velesile k spoštovanju mednarodnega prava. V majhnih državah lahko imamo nekaj drugega. Načelnost.

Mi pa nimamo niti te.

Načelnost je največja politična moč majhnih držav. Z načelnostjo ne moremo čez noč spremeniti sveta, lahko pa z njo ohranjamo lastno verodostojnost. Majhna država, ki nima moči, mora imeti hrbtenico. Če nima niti te, postane samo poligon, na katerem se interesi velikih spreminjajo v navdušenje domačih političnih taborov.

Težko, a nujno

Slovenija bi morala znati reči nekaj zelo težkega, a nujnega: da ima Izrael pravico do obstoja in varnosti, da pa vlada Benjamina Netanjahuja nima bianco menice za uničevanje Gaze, za trajno poniževanje Palestincev in za širjenje vojaške logike v Libanon, Iran in širšo regijo. Slovenija bi morala znati tudi reči, da priznanje Palestine ni podpora Hamasu, tako kot kritika Netanjahujeve politike ni antisemitizem. To bi bila načelna politika. To je težje od snemanja zastave, a veliko bolj nujno.

Toda slovenska zunanja politika težko preživi vsakokratno zamenjavo oblasti. Vsaka nova vlada bi rada začela zgodovino znova. Ena državo prizna, druga odstrani njeno zastavo. Ena odpira vrata Palestini, druga se ogreva za tesnejše odnose z Izraelom. Ena iz zunanje politike naredi moralno gesto, druga jo popravi kot napako.

Zato Slovenija ne deluje kot načelna država. Slovenija je kot razred, v katerem vsaka oblast pobriše tablo in jo popiše po svoje.

Diplomatski uspeh?

Napoved rezidenčnega veleposlaništva Izraela v Ljubljani bo desnica pozdravila kot diplomatski uspeh. In v normalnih razmerah bi bilo veleposlaništvo res lahko most za dialog, gospodarsko sodelovanje, tehnologijo, varnost, kulturo, znanost. Toda današnji Izrael ni samo država inovacij in diplomacije. Današnji Izrael je tudi država vlade, ki v vojni izgublja vse več moralnega kapitala. Država, ob kateri se svet vse bolj sprašuje, kje se konča pravica do obrambe in začne nedopustno kolektivno kaznovanje.

Izraelsko veleposlaništvo najbrž ne bo samo diplomatsko predstavništvo. Bo tudi simbol. Za desnico bo dokaz, da se Slovenija vrača med “resne zaveznike”, za levico pa tarča protestov in dokaz, da si Slovenija zatiska oči pred palestinskim trpljenjem. V normalni državi bi bilo veleposlaništvo kanal komunikacije. Pri nas bo po vsej verjetnosti samo še ena frontna črta.

Samo beseda

To je naša težava. Ne znamo imeti odnosa do sveta, ne da bi ga takoj prevedli v odnos do Janeza Janše ali do nekoga z levega političnega pola. Tudi vojna v Gazi mora v Sloveniji najprej skozi lokalni politični filter. Kdo je naš? Kdo je njihov? Kdo je bil prej? Kdo je zdaj? Kdo je razobesil zastavo? Kdo jo je snel?

Toda zastava je močan simbol. In snemanje zastave govori o vprašanju, ali bo Slovenija gradila zunanjo politiko na načelih ali na političnih refleksih. Bo vsaka menjava oblasti pomenila tudi menjavo moralnega kompasa? Bo zunanja politika odvisna od tega, kdo je trenutno v kabinetu, ali od tega, v kar kot država dolgoročno verjamemo?

V majhnih državah si ne moremo privoščiti razkošja nenačelnosti. Velike sile si ga lahko, ker imajo orožje, denar, vpliv, baze, trge in diplomatsko težo. Majhne države pa imamo besedo. Če še ta izgubi težo, nam ne ostane veliko.

Kdo je žrtev, kdo zaveznik?

Slovenija ne more ustaviti vojne v Gazi. Ne more sama rešiti Palestine. Ne more sama spremeniti Izraela. Lahko pa ohrani nekaj, kar je za majhno državo pomembnejše od velikih izjav, ki jih velike države ne slišijo — doslednost. Lahko povemo, da človekove pravice niso odvisne od tega, kdo je žrtev in kdo je zaveznik. Lahko povemo, da mednarodno pravo ne velja samo takrat, ko nam politično ustreza. Lahko povemo, da so civilisti samo civilisti. Neglede na to, katera zastava visi na vladnem pročelju.

Za snemanje zastave potrebuješ samo lestev. Za zunanjo politiko pa je potrebna hrbtenica.