Slavoj Žižek si zasluži bučen aplavz za svoj provokativni otvoritveni govor na Frankurtskem knjižnem sejmu, v katerem se je zavzel za Palestince.

Organizatorjem FKS lahko privoščljivo rečemo samo eno: želeli ste, poslušajte. Res, kaj pa so mislili? Organizatorji so s zeitgeistu perfektno prilegajočo se potezo skenslali — pardon: preložili — podelitev nagrade palestinski pisateljici in v strahu, da bi to kdo razumel kot antisemitsko gesto, pričakovali, da ne bo nihče nič rekel? Da se bodo vsi še naprej delali fine in nevedne in v diplomatski nesmiselščini spoštovali protokol?

Slavoj Žižek že ne. Ker se mu zdi to škandalozno, je pač rekel, da je škandalozno. To je vse. In še prav je imel.

Lahko smo ponosni, da ga imamo.

Izvozni artikel

S ščepcem sumničavosti pa smemo domnevati, da so Žižkov propalestinski in protiizraelski auftakt škripaje z zobmi poslušali in dojeli tudi govornikovi častni — in počaščeni — rojaki, ki so se pred nemško in mednarodno intelektualno publiko nameravali postavljati z enim od najimenitnejših slovenskih izvoznih artikov.

Žižek je (ne prvič) rešil čast intelektualca z veliko začetnico kot neodvisne in neizprosne moralne instance, ki si ne pomišlja izreči tistega, česar ostali smrtniki ne vidijo in/ali ne vedo — ali si iz nekega socialnega konformizma ne upajo izreči.

Še več! Žižek je z dobro merjeno in subverzivno gesto tudi rehabilitiral pojem filozofa kot modreca, ki je poklican za to, da govori resnico. No matter what.

Subverzija

V bistvu je neverjetno — čeprav tudi logično —, kako težko in obenem lahko je dandanes biti subverziven. Žižek po eni strani namreč ni povedal nič takega, kar ne bi moglo biti jasno tudi povprečnim, a vsaj dobronamernim državljanom sveta. In kar tudi ne bi bilo izrečeno in objavljeno že doslej, ne nujno samo  zadnjih dvanajstih dnevih. Morda pač manj artikulirano in z malo manj prominentne prižnice.

Po drugi strani pa je svet seveda tako nor, da se vsako odstopanje od (v določenem družbenem okolju) prevladujočega mnenja že zdi kot ne samo subverzija, temveč celo kot nedopusten napad na dominantni politični diskurz.

In to je to, kar je naredil Slavoj Žižek. Navidez tako malo.

Pa vendar veliko. Ker tega ne more narediti kdorkoli. Zavzeti izpostavljen oder in priklicati prominentno poslušalstvo sámo po sebi ni dovolj. Za to je treba biti Slavoj Žižek. Biti obenem del establišmenta — vsaj kot nekdo, ki ga establišment ceni — in pri tem uživati tudi podporo plebsa.

Pogum (in lahkomiselnost)

Za to pa je treba biti tudi pogumen (ali vsaj lahkomiseln). Ker kaj vse se je nanj vsulo! Na njegovem mestu bi me bilo strah. Hočem reči, da me skrbi, da bi se mu zgodilo nekaj takega kot Salmanu Rushdieju. Aktivni, fizično agresivni fanatizem po mojem ni več samo značilnost in metoda mohamedanskih fundamentalistov.

Da so nekateri politično izpostavljeni udeleženci otvoritve FKS že med govorom ali po njem iz protesta zapuščali dvorano in da je tabloidni Bild označil Žižka kot “Schwurbel” — torej blebetajočega, nakladajočega — filozofa, je do neke mere še smešno in ironično.

A to še ni nič v primerjavi z odzivi, ki jih je bil deležen Sloveniji. Poanta politične opozicije — ki jo je s svojimi neumnimi in hujskaškimi prispevki požegnal tudi Janša — je bila, da je Žižek Slovenijo osramotil. “Izdajalci”, “vukojebina”, “plešejo”, “davkoplačevalci”, “ministrica za kulturo naj odstopi” itd. Pač ta desničarski poden.

Bili so tako ogorčeni, da so se razmeroma pohvalno izražali celo o nastopu predsednice Pirc Musar, ki je odšvurblala nekaj običajnih, Nemcem všečnih, za njene pojme kao odločnih besed.

Reader’s digest

Kot dopolnilo k razumevanju Žižkovega nastopa v Frankfurtu v branje priporočam tudi njegov izvrstni tekst v francoskem tedniku L’Obs (prej Le Nouvel Observateur). Iz njega pobral marsikaj, kar je v Frankfurtu povedal. Tukaj je nekaj citatov:

“Zgodbe, ki si jih pripovedujemo, so v glavnem laži, sfabricirane za opravičevanje grozot, ki jih povzročamo drugim. Resnica pa je na tej strani. V tem, kar dejansko počnemo. Vsak agresor se predstavlja kot žrtev, ki samo reagira na agresijo. Ko je izraelski minister za obrambo rekel, da se izraelska vojska bori proti ‘človeškim živalim’, je prestopil mejo, onstran katere se je sam vêdel kot žival.”

“Kako torej pri takih ‘principih’ Palestincem očitati, da se nočejo pogajati z Izraelom? Ali ni ta ‘princip’ tisto, kar izključuje vsa resna pogajanja in kar Palestincem ne daje druge možnosti razen nasilnega odpora? Palestince dosledno obravnavajo kot problem. Izraelska država jim ni nikoli ponudila nobenega upanja, niti pozitivne vloge v državi, v kateri tudi oni živijo.”

Citiral je recimo Benjamina Netanjahuja:

“Izrael ni država vseh svojih državljanov, [temveč] judovskega ljudstva — in nikogar drugega.”

Pa SimonaWiesenthala:

“Vedno zmagovita država Izrael ne more v nedogled računati na naklonjenost, ki jo kažemo do žrtev.”

In Arthurja Koestlerja:

“Če moč kvari, drži tudi obratna trditev: preganjanje kvari žrtve. Pa čeprav na subtilnejši in bolj tragičen način.”