Ko predsednik vlade na očitke opozicije o slabem odnosu politike do gospodarstva odgovori, da je stanje v slovenskih podjetjih stabilno, se zdi, da govori resnico. A samo delno. Stabilnost sama po sebi ni cilj. Stabilnost brez razvoja je zastoj. Stabilnost brez ambicije pa je recept za počasno drsenje navzdol.

Da ne bomo sodili sami sebi, poglejmo, kako nas vidijo drugi. Tisti, ki v Slovenijo vlagajo svoj kapital. Tisti, ki imajo izbiro. Za svoj vložek pričakujejo dobiček. Dobiček ni pohlep, temveč signal, da okolje deluje, da tveganje ni kaznovano in da se splača vlagati. Brez tega signala kapital odide drugam. Tja, kjer stabilnost pomeni rast, ne obstoj.

Imate otroke in vnuke?

Avstrijska gospodarska zbornica opozarja, da se gospodarsko razpoloženje v Sloveniji slabša. Delež podjetij, ki Slovenijo še ocenjujejo kot privlačno naložbeno destinacijo, je padel na najnižjo raven doslej. Več kot polovica anketiranih meni, da se je poslovna klima v zadnjem letu poslabšala. Podobne ugotovitve prihajajo iz nemških virov. Petina nemških podjetij se danes ne bi več odločila za neposredno investicijo v Sloveniji.

Vas to skrbi? Mene že, kajti nekaj časa še nameravam živeti. Imam otroka in vnuka. Vi tudi? Potem nas lahko skrbi skupaj.

Pomembna epizoda

Razkorak med tem, kako stanje vidi predsednik vlade in kako ga doživlja gospodarstvo, ni izmišljen. Da to ni stvar anket med tujimi vlagatelji ali da je politično napihnjen, je nazorno pokazala tudi nedavna afera v Slovenskem poslovnem klubu (SBC). V organizaciji, ki povezuje podjetnike in zastopa njihove interese, se je zgodilo natanko tisto, kar se zgodi, ko vodja izgubi stik z realnostjo svojega članstva.

Ko je predsednik SBC Joc Pečečnik javno in brez mandata članstva pohvalil vlado, češ, z zakonom o udeležbi zaposlenih pri dobičku je za podjetnike naredila največ doslej, odziv ni bil aplavz. Bil je upor. Člani so začeli zapuščati klub, odstopil je predsednik sam in tudi upravni odbor. Ne zaradi samih razmer v gospodarstvu, temveč zaradi občutka, da nekdo v njihovem imenu govori nekaj, česar večina podjetnikov ne misli in ne čuti.

Ta epizoda je pomembna, ker razgalja bistvo problema.

Trenutek resnice

Če bi bilo res vse v redu, nihče ne bi odhajal iz SBC. Nihče ne bi odstopal. Nihče ne bi dvignil glasu. Če bi bil odnos vlade do gospodarstva res tako dober, kot ga opisuje predsednik vlade, se afera v SBC sploh ne bi zgodila. A se je. In to ne majhna. Ker so to storili, je jasno, da to ni problem percepcije podjetnikov, temveč realen problem.

Podjetniki znajo hitro in jasno razlikovati med tem, kar se samo lepo sliši, in tem, kar dejansko živijo vsak dan. Med leporečjem in bilanco. Med politično samohvalo in realnim poslovnim okoljem.

Afera SBC je bila trenutek resnice. Jasno sporočilo, da podjetniki ne pristajajo več na to, da nekdo v njihovem imenu razglaša zadovoljstvo, medtem ko se administrativne ovire povečujejo, davčne obremenitve ostajajo visoke, pravila pa se spreminjajo čez noč. To ni bila politična reakcija, temveč refleks zdrave pameti.

Vlada lahko še naprej ponavlja mantro o stabilnosti. Toda stabilnost, ki sproži upor med podjetniki, ni uspeh. Je znak, da je nekaj hudo narobe. In da je razkorak med tem, kar politika govori, in tem, kar gospodarstvo čuti, vedno večji.

Zadovoljstvo, kjer ga ni

Afera SBC tudi ni zgodba o enem klubu in enem predsedniku. Je simptom. Dokaz, da je nezadovoljstvo v gospodarstvu globoko in razširjeno in da presega posamezne interese. Pa tudi dokaz, da podjetniki niso proti sodelovanju z državo — so pa proti temu, da nekdo v njihovem imenu razglaša zadovoljstvo tam, kjer ga ni.

In vendar je tu tudi paradoks časa. Podjetja še vedno poslujejo razmeroma dobro. Zaposlujejo. Investirajo. Ustvarjajo. Ne zaradi države, temveč kljub njej.

To je ključna razlika, ki je vlada očitno ne vidi. Stabilnost, o kateri govori predsednik vlade, ni rezultat dobrega vladnega upravljanja. Je rezultat odpornosti podjetij. Njihove prilagodljivosti. Njihove sposobnosti preživetja v okolju, ki jim nalaga vedno več bremen, vedno več birokracije in vedno manj predvidljivosti.

Avstrijski vlagatelji in domače gospodarstvo jasno ugotavljajo, da največje težave ostajajo visoke davčne obremenitve, naraščajoči stroški dela, zapleteni administrativni postopki, kratkoročne in nepremišljene spremembe pravil — in da jih vlada pogosto sprejema brez dialoga z gospodarstvom. To niso nove ugotovitve. To so že leta isti problemi. In prav to je najbolj zaskrbljujoče.

Slovenija pada

Slovenija je po deležu neposrednih tujih naložb v BDP globoko pod državami, s katerimi se rada primerja. Hrvaška, Češka, Madžarska … — vse so bistveno uspešnejše pri privabljanju kapitala. Ne zato, ker bi bile bolj socialne ali občutno manj regulirane, temveč zato, ker so bolj predvidljive, bolj odločne in bolj ambiciozne.

Mednarodne lestvice konkurenčnosti to potrjujejo. Na teh lestvicah Slovenija pada: pri vladni učinkovitosti, davčni politiki, poslovnem okolju, institucionalni kakovosti. To niso ideološke ocene. To so merljivi kazalniki.

In tu pridemo do bistva. Predsednik vlade razume gospodarstvo kot sistem, ki mora biti predvsem stabilen. Ne pa uspešen. Ne rastoč. Ne konkurenčen. Stabilnost je sama sebi namen. Kot da je dovolj, da podjetja ne propadejo.

Cona udobja

Gospodarstvo ni bolnik na intenzivni negi, ki mu je treba vsake toliko izmeriti stabilnost utripa. Gospodarstvo je motor razvoja. Če mu ne dovoliš pospeševati, če mu nalagaš dodatne obremenitve in hkrati razlagaš, da je stabilnost že uspeh, potem ne vodiš države — ampak upravljaš stagnacijo.

S stališča avstrijskih in nemških vlagateljev lahko rečemo, da Slovenija ni v krizi. Je v udobni, nevarni coni stabilne povprečnosti. Smo stabilno slabi. Brez resnih reform. Brez razbremenitev. Brez jasnega signala, da si država želi več investicij, več rasti, več konkurenčnosti.

To največ pove vse o odnosu te vlade do gospodarstva. To v bistvu ni sovražnost. Mogoče niti ni konflikt. To je nekaj bolj zaskrbljujočega. To je neambicioznost in sprijaznjenost s povprečnostjo.