Pogovorov, ki jih na TVS vodi Vida Petrovčič, kategorično ne gledam. Ker nima smisla. Človek, ki zanima Vido Petrovčič, mene ne zanima. Ker pa je zelo verjetno, da bo njen gost izrekel nekaj, kar bo sprožilo javno indignacijo — in posledično moje zanimanje —, v nadaljevanju itak izvem vse, kar je treba vedeti.

Da je njen zadnji gost v oddaji (ki je v izogib pohujšanju ni v arhivu) rekel, da je “tudi Hitler […] hotel dobro človeški civilizaciji”, me sámo po sebi ne vznemirja. Na svetu je veliko več čudakov in bedakov, kot si mislimo. Celo v Sloveniji jih je toliko, da je statistično nemogoče, da ne bi kdo od njih — po zaslugi Vide Petrovčič, seveda — zašel na nacionalko in tam bleknil nekaj škandaloznega in/ali butastega.

Bolj me vznemirja vprašanje, kako te ljudi učinkovito in prepričljivo utišati. Ker ko sem spremljal zgražanje nad to izjavo, se mi nič od tega ni zdelo niti učinkovito, niti prepričljivo.

Kaj je “zavržno”?

Ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko je v zvezi s tem izjavila, da so take izjave “obsojanja vredne, nedopustne in zavržne ter terjajo opravičilo”.

Ampak kaj točno je “nedopustno” in “zavržno”? Je “nedopustna” in “zavržna” izjava sama? Ali pa je takšno v resnici ravnanje voditeljice oddaje, ki se ji gostovo mnenje o Hitlerju ni zdelo nenavadno in ni intervenirala s pripombo ali podvprašanjem? Ali ravnanje urednika, ki bi odlomek med snemanjem in predvajanjem lahko velel izrezati? Ali celo skenslal oddajo. In kdo bi se moral opravičiti? In komu? Nam zgroženim? Ali žrtvam nacizma?

Človekova pravica je, da misli ali bog ne daj celo naglas pove, da je Hitler bil dobronameren — seveda pa se mora sprijazniti s posedicami. Voditeljičina dolžnost pa je, da mu tega ne omogoči ali mu nekako prepreči.

Na koga to leti?

Kritikom se zdi samoumevno, da naslovniki vemo, na koga ali kaj kritika leti. Ampak meni to ni samoumevno. Človekovo mnenje in voditeljičino ravnanje ni isti razred krivde in napake.

Človeka, ki po televiziji govori čudaštva in neumnosti — pa ne samo o Hitlerjevi dobronamernosti, temveč tudi o znanstveno dokazani nujnosti kolonizacije Marsa —, nočemo gledati na televiziji. Oddaje Vide Petrovčič so normalizacija čudaštva in neumnosti. Intelektualne degeneracije. Ker javna televizija pač ni platforma za privatne blodnje. Niti privatna televizija ni platforma za privatne blodnje. Za to sta Facebook in Twitter.

Človek, ki tako razmišlja in si to celo upa javno povedati, je čudak in bedak ali morda ubogi revež — ni pa kriv. Ne kriv v tem smislu, da bi ga kdo moral sankcionirati. Že to, da tako razmišlja, je dovolj huda kazen.

Medijski vratarji

Kriva je tista, ki mu je platformo ponudila. Kriva je tista, ki je opustila dolžno ravnanje gatekeeperke. Kriva je tista, ki vlogo, funkcijo in smisel medijskih vratarjev izenačuje s politično svobodo ali nesvobodo govora. Kriva je tista, ki se pogovarja samo s tistimi, s katerimi se strinja. Kriva je tista, ki se ji zdi, da je mnenja čudakov in bedakov — ki jih na družbenih omrežjih mrgoli in se jim pametni lahko samo smejimo — treba amplificirati še na televiziji.

Kriva je Vida Petrovčič. Ni kriv njen gost. On ni dolžen biti intelektualno tako zrel, da bi vedel, da za govoričenje na televiziji, da je Hitler bil dobronameren, ne bo deležen odobravanja. Kaj hudiča pa je mislil? Da bo prejel plaketo Žige Turka za provokativnost?

Bobu bob

O tej dvoumnosti še bolj konkretno govori mnenje ministrice za digitalno preobrazbo dr. Emilije Stojmenove Duh: da take izjave “preprosto nimajo kaj iskati v današnji družbi […], še najmanj pa na javni televiziji”.

Res je, da take izjave ne spadajo na TVS.

Toda trditi, da “nimajo kaj iskati v današnji družbi”, je brezpredmetno. Res je namreč tudi, da so te izjave tukaj. Obstajajo ljudje, ki tako mislijo. Samo zato, ker so čudaki in bedaki, jih ne moremo kaznovati. Lahko pa jih ne vabimo na televizijo. Še več. Ne sme se jih vabiti na televizijo. Kaznujemo lahko kvečjemu tiste, ki jih vabijo na televizijo in ki dopuščajo, da gre to v program. 

Nehajmo opletati z velikimi in težkimi besedami, da je omenjanje Hitlerjeve dobronamernosti “promocija nacizma”, kot je izjavil vodja poslanske skupine Levice Matej Tašner Vatovec. Nehajmo uporabljati modno moralistične in zlajnane spakedranke kot “zavržno”, kot temu reče ministrica za kulturo. Recimo bobu bob. Da je Hitler bil samo dobronameren, posledice pa na žalost “negativne”, je neumnost — in jo tako tudi imenujmo.