Podobno kot Zdolšek tudi jaz nič ne dam na Tarčo. Oddaja je tipičen primerek tabloidne popadljivosti, zamaskirane v sveto nalogo novinarjev, da gledajo politikom pod prste in neprizadeto opozarjajo na (domnevne) nečednosti. To je na nivoju Pop TV ali celo Kanala A, ne pa nacionalne televizije.

Tako kot komercialnih televizij tudi Tarče iz principa ne gledam, vem pa iz drugih medijev, da pogosto delajo iz muhe slona. Dramatizirajo minorne, celo nepomembne teme. Pribijajo na križ ljudi, ki si tega ne zaslužijo. Ali moralno povzdigujejo tiste, ki si tega tudi ne zaslužijo. V studio vabijo politike in civiliste, ki z zadevo nimajo nobene veze in nimajo povedati kaj pametnega, a s prepirljivostjo pripomorejo h gledanosti. In ker ima Tarča ratinge, diktira lep kos medijske agende. Podžiga nasprotja med strankami in prispeva k degradaciji diskurza. V bistvu se v oddaji bolj derejo, kot pa da prihajajo problemom do dna. Tarča je infotainment, ki zamegljuje pojme o odgovornosti politikov.

Pooblaščen in plačan

Res pa je, da za razliko od Zdolška jaz nisem odvetnik. Še posebej ne odvetnik predsednika vlade. In še posebej nisem pooblaščen — ali kaj šele plačan — za to, da predsednika vlade zastopam v občutljivi, potencialno vnetljivi zadevi. Zato si kot kolumnist smem vzeti pravico, da si o Tarči javno mislim to, kar si pač mislim in to tudi javno napišem. Premierov odvetnik pa te pravice nima. Jaz nimam ne moči ne namena, da bi fizično metal iz pisarne predstavnike medijev, ki jih ne maram. Zdolšek pa ima oboje. Moč in namen.

Od prekaljenega odvetnika bi tudi pričakoval, da se bo prilagodil svoji stranki, ne pa da bo kompromitiral njen imidž v javnosti. Še posebej stranki na visokem položaju. Ker neglede na vse, kar si lahko mislimo o Tarči, je namreč nevzdržno, da si s strani Roberta Goloba vlade pooblaščena oseba — izvajalec storitve, tako rekoč najemnik, plačanec — drzne vreči ven novinarko, ki dela za neko nevšečno mu oddajo.

In četudi gre Tarčino watchdoganje ljudem na živce, nasplošno niso tako privoščljivi, da bi zato aplavdirali advokatovemu vunbaciteljstvu. Da bo Zdolškova poteza škodila Golobu — pa tudi njemu samemu: ampak to nas ne zanima prav nič bolj kot njegovo mnenje o Tarči —, je bilo predvidljivo. Če bi jaz bil na Golobovem mestu, bi Zdolšku promptno odvzel pooblastilo in se Televiziji Slovenija opravičil za kompromitirajoči spodrsljaj.

Lepo od kolegov

Zadeva Zdolšek pa ima še več implikacij. Tudi za medije.

Lepo od kolegov, kakopak, da se zdaj vsi po vrsti solidarizirajo s Tarčo in z ven vrženo novinarko. Toda ta solidarnost je prišla z zamudo. Da se morajo mediji držati načel in da se pri svojem delu ne pustijo selekcionirati po kriterijih poljubne primernosti, je bilo — sicer že tisočič — obelodanjeno šele naknadno s strani urednice informativnega programa TVS in drugih mehanizmov mnenjskega, ne samo medijskega pogona.

Ostalo pa je spregledano, da so v Zdolškovo pisarno konsenzualno povabljeni novinarji oportunistično vztrajali na kraju zločina in pridno čakali, da jim odvetniška gnada postreže z obljubljenimi informacijami v zadevi KPK proti Golobu. Če bi jih bilo kaj v hlačah, bi se z novinarko Tarče solidarizirali takoj in skupaj z njo zapustili pisarno. Rekoč, da se tega ne grejo. Ker to ni prav.

Toda ker bi novinarji ubijali za dobro zgodbo, se to ni zgodilo. Niti si ne bi upali nazaj v redakcijo brez dobre zgodbe.

Podzgodbe in fusnote

Ker kakorkoli že obrnemo: dobra, najboljša zgodba je po splošnem prepričanju javnosti — tudi po zaslugi Televizije Slovenija — še vedno primer KPK proti Golobu. Primer Zdolšek proti Tarči je tu samo dobrodošel dodatek. Začimba nedopustnosti in škandaloznosti. Nekakšna podzgodba. Tri dni aktualna fusnota.

Zato nikakor ne bi mogla biti zgodba, če sploh ne bi poročali o tem, kaj si o novem osnutku ugotovitev KPK v zadevi Bobnar misli premierov odvetnik. Kar seveda sploh ni važno. Koga to zanima. Mediji so v tem smislu prepričani, da brez teh za lase privlečenih očitkov predsedniku vlade v primeru bivše notranje ministrice sploh ni nobene prave zgodbe. Tudi o vseh teh epizodah pri odvetniku je kao treba poročati — in šele na to potem obešati podzgodbe in fusnote. Ki pa so v resnici pomembnejše od tega, za kar pri vsem skupaj sploh gre.