Predsednik Pahor je imel to sredo — na dan Rudolfa Maistra — še zadnjič tako imenovani dan odprtih vrat. To je prijazna promocijska in patriotska prireditev, ki jo je sam izumil in uvedel. Ob državnih praznikih imajo namreč državljani ne samo prost vstop v predsedniško palačo na Erjavčevi oz. Prešernovi, temveč tudi vóden ogled prostorov — vključno s predsedniško pisarno ter obdajajočimi kuloarji in budoarji — in seveda priložnostni program v Kristalni dvorani.

Mojster ceremonije

In kot zdaj že skoraj lahko rečemo v preteklem času, mojster ceremonije je bil Borut Pahor — in obratno: Borut Pahor je bil mojster ceremonije.

Sam sem bil na dnevu odprtih vrat dvakrat. Za praznik dela in za dan samostojnosti in suverenosti, obakrat leta 2016. Prvič sem šel s punco iz gole radovednosti, da vidim, kaj neki to je, drugič — zadovoljen z doživetjem — pa že načrtno, ker se mi je zdelo prav, da mojima sinovoma (takrat starima deset in osem let) omogočim to izkušnjo. Nekaj let pozneje sta šla še enkrat s svojo mamo. Ne vem, koliko se ju je to v resnici prijelo, ker danes ne bi več šla na dan odprtih vrat. Niti k Pahorju, kaj šele k Nataši Pirc Musar. 

Glasbeni bonus

Berem, da je bil v sredo tak naval, da so obiskujoče državljanke in državljane morali razporediti v kar štiri turnuse. (Kolikor vem, sta ponavadi dva. In ponavadi so državni prazniki — za razliko od Maistrovega (23. novembra) in Trubarjevega (8. junija) — tudi dela prosti dnevi, ko imajo ljudje čas.) Glede na posebno priložnost pa je bil tokrat tudi poseben glasbeni bonus: nastopil je ženski pevski zbor Carmen manet in skupina Prifarski muzikanti.

To navdušenje nad Pahorjevo protokolarno pogruntavščino mi seveda ne gre skupaj s skepso, če ne celo z averzijo in animoznostjo, ki jo do njega kažejo mnogi državljani. Ti drugi očitno niso številčno prevladujoči, so pa zato tem bolj glasni.

Kaj je skratka Pahor delal prav, da so ga nekateri imeli tako radi? In kaj je delal narobe, da je šel nekaterim naravnost na živce?

Neprimerno obnašanje

Glavna, generalna očitka Pahorju sta bila dva: njegovo sproščeno, za človeka na predsedniškem položaju domnevno neprimerno obnašanje, in njegova moralna indolentnost v primerov, ko bi baje moral dati vzgojno, vzgojiteljsko vedeti, da se v družbi dogaja nekaj zaskrbljujočega.

Sam ne delim tega mnenja. Pravica do objavljanja selfijev na Instagramu je tako rekoč človekova pravica, ki je ne moremo odrekati nikomur. Niti predsedniku. Fotografije (s pripadajočimi besedami) so lahko prismojene, odbite, samovšečne, magari neumestne — toda škodijo nikomur. Niti državniški funkciji. Niti njenemu nosilcu samemu.

Res ne razumem pogrevanja te mantre, da je Pahor s svojim afnanjem degradiral funkcijo predsednika. Da je to bila sramota. Zakaj neki?

Pahor je vzorno in brezhibno izkoristil nebroj drugih priložnosti — nastopov, govorov, političnih in civilnodružbenih pobud, odlikovanj, intervencij, odkritij spomenikov itd. itd. — za to, da se je izkazal kot pravi predsednik. Spodoben državnik. Morda se z njim kdaj nismo strinjali, toda nikakor mu ne moremo naprej metati tega, da je degradiral predsedniško funkcijo. V tem so videli degradacijo samo zateženci, ki radi posplošujejo.

Moralna neavtoritativnost

Kar pa zadeva očitano mu moralno neavtoritativnost, je bil Pahor zame kot nekakšna kraljica Elizabeta. Pregovorno zadržana, neizjasnjujoča se monarhinja je bila steber stabilnosti in kohezivnosti — in je bila po mojem Pahorju dejanski zgled. (Ne na Instagramu, seveda.)

Sam pravim, da ni prav nobene škode, da se v času Janševe vlade in njegovih eskapad ni oglašal tudi Pahor. Kaj bi pa po vašem moral? Kolesariti ob petkih? Jaz sicer trdim, da se v resnici je oglašal. Ne, Pahor ni modro molčal kot kraljica, samo Janša se je delal, da ne razume, ker je Pahor to zavil v celofan. Premalo pa je to bilo tudi za živčno razrvane državljane.

Trdim, da nam bo za Borutom Pahorjem še žal. Ne mislim, da bo NPM slaba predsednica — ne bo pa to več to. Ljudje kot Pahor pridejo po spletu srečnih okoliščin na določeno funkcijo, kjer zablestijo, vsakih sto let ali več. Državnik, obenem pa eden od nas. Ja, res je težko razmeti, kako je to možno.