»Jaz se veliko ukvarjam s samorefleksijo. O svojih oddajah razmišljam, o programu … In če pogledam samo zadnji dve leti […], če gledamo samo kovid: jaz osebno […] mislim, da novinarji nismo v celoti, celovito poročali o bolezni, o cepivih, o stranskih učinkih … Nenazadnje je tri mesece neka skupina ležala štirindvajset ur [na dan] pred Televizijo, ne, in tud enkrat nismo nikogar povabili v studio. To je mene na nek način motilo.«
Kolegici priporočam, naj se raje neha ukvarjati s samorefleksijo — ali o tem vsaj ne govori pred kamero.
Odlomek iz debate pod naslovom RTV Slovenija: Danes in jutri — ki jo je pripravila TVS (v arhivu je ni) — je slikovita ilustracija brezizhodnosti, v kateri se je znašla nacionalka. Po zaslugi enih in drugih, skrbno izbranih, uravnoteženih gostov v studiu.
Eden mimo drugega
Kot podpornik ali vsaj simpatizer ne ravno epohalnega, a vsaj kratkoročno hvalevrednega Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o RTV Slovenija z obžalovanjem ugotavljam, da so njegovi nasprotniki oz. kritiki izpadli prepričljivejši od avtorjev, zagovornikov, promotorjev in bodočih izvajalcev. Vsaj v očeh neukih in/ali nezainteresiranih gledalcev, ki ne vedo dobro — ali sploh ne —, za kaj gre, in ki prej podležejo demagogiji.
Omizje je bilo konfuzna serija tako za lase privlečenih kot tudi veljavnih in umestnih trditev in očitkov z obeh strani barikad. A razpravljalci so se v glavnem pogovarjali eden mimo drugega.
Zagovorniki sprememb se bodo morali bolj potruditi. Večina teh pro-choicerjev operira z besednjakom à la »brutalno« in »nedemokratično« in si obeta, da če je to šlo skozi na volitvah, da bo šlo tudi na RTV. Sicer pa še ni videti, da bi bili kaj bolj samokritični kot prej.
Zvezda večera
Zvezda večera je bil Možina. Vsi drugi — z ministrico Vrečko in gen. dir. Whatmoughom vred — so bili medli in nezanimivi. Kdo bi si mislil, da se Možina — ki v intervjujih še do pet ne zna šteti — tako retorično spretno zasuče pred kamero! Med drugim je povedal patetično anekdoto, kako se mu je nek sodelavec v dvigalu dobesedno zjokal na rami. Tako hudo da je, tako manipulirajo. Kot leta 1945 — »figurativno«, seveda. Militantni sindikalistki Milinković je poskušal perfidno dopovedati, da na TVS ni nič narobe, da je gen. dir. popolnoma apolitičen človek in da kaj se sploh razburjajo, ko pa držijo v rokah 90% informativnega programa« — in potem še kličejo na pomoč politiko, da depolitizira RTV.
Pro-life klika je sicer na dolgo in široko hvalila Panoramo — z Nežmahom vred, za božjo voljo! — in je imela v rokavih še za cel arzenal hudobnih, a težko refutabilnih očitkov sogovornikom na račun (nekdanje) levičarske hegemonije na RTV.
Kukavičje jajce
Zagovorniki Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZRTVS-X se bodo morali prekleto bolj potruditi, če bodo hoteli prepričati še koga razen že prepričanih. Še največ repa in glave so imela izvajanja Sandre Bašić Hrvatin, vendar je za neintelektualno rabo izven parlamenta in medijev to precej useless. Večina teh pro-choicerjev operira z obrabljenim in ohlapnim besednjakom à la »brutalno« in »nedemokratično« in »demontaža« in si verjetno obeta, da če je to šlo skozi na volitvah, da bo šlo tudi na RTV oz. v zvezi s temi spremembami. Sicer pa še vedno ni videti, da bi bili kaj bolj samokritični kot kadarkoli v recentni zgodovini.
Zvezda večera je bil Možina. Vsi drugi — z ministrico Vrečko in gen. dir. Whatmoughom vred — so bili medli in nezanimivi. Kdo bi si mislil, da se Možina — ki v intervjujih še do pet ne zna šteti — tako retorično spretno zasuče pred kamero!
Poleg omenjene »samorefleksije« si bom iz tega omizja najbolj zapomnil Možinovo izjavo, da je Predlog Zakona »kukavičje jajce«. Ta se mu je posrečila. Pri tem seveda ni pozabil omeniti, da je v dobrih, starih, idealnih časih bil dolgoleten član in predsednik Programskega sveta bivši komunist in strankarski veljak Kocijančič — kot predsednik Olimpijskega komiteja, torej kot predstavnik civilne družbe.
Res je. Večja zastopanost civilne družbe — in zaposlenih — ni garancija za depolitizacijo novega Sveta RTV. Kot sem že rekel, svetniki ne bodo več ljudje kot Kmetič in Gošnik. Še vedno pa bodo lahko taki kot Savič — znan po izrazu »pičke klerotalibanske« — ali Radio Ga-ga Hribar, ki sta nekoč s predsednikom Zupaničem vred družno odstopila, ko Kaduncu ni uspelo odžagati direktorice Bizilj.
Pustili se bomo skratka presenetiti. Prijetno ali neprijetno. Lahko pa si obetamo, da je to še bagatelna cena za to, da se znebimo Whatmougha, Rebernik in obstoječega Programskega sveta. Ker zaenkrat ni videti, da bi lahko zadeve šle še nižje.