Javnomnenjske ankete so se spet zmotile: na ameriških volitvah ni šlo za las. Razlika med Trumpom in Harrisovo ni bila v okviru statistične napake, da rezultata ne bi bilo mogoče napovedati. Trump je povozil Kamalo, Republikanci pa Demokrate. In to na celi črti. Zato bomo v naslednjem predsedniškem mandatu gledali fašistoidni trumpovski populizem v ZDA. Pod absolutno oblastjo Republikancev. Ki sicer niso vsi fašistoidni trumpovski populisti. Kar nekaj jih osebno poznam, ki to niso. Toda ti gotovo ne bodo skakali v hrbet svojemu predsedniku. Vsaj ne tako, da bi to povzročilo resen razkol na ameriški desnici.

Neizogibna napaka

Kako je mogoče, da so najbolj ugledne institucije na svetu napačno napovedale izid ameriških predsedniških volitev? Tako, kot se to pri javnomnenjskih raziskavah pogosto dogaja. Razlogov je veliko. Obstaja pa temeljni metodološki razlog, ki velja za vse anketne raziskave: ko anketiranec odgovarja na katerokoli anketno vprašanje, morda ne pove resnice. Lahko laže. In ni načina, da bi pri anketnih raziskavah lahko kakorkoli nadzirali to možno napako. Ta zakonito napačen vnos podatkov.

Zato so rezultati, ki temeljijo na tovrstnem zbiranju podatkov, nujno napačni. To ne velja samo za tokratne ameriške volitve. Ampak za tovrstna raziskovanja nasploh. V javnomnenjskih raziskavah enako kot v znanstvenih. Napaka, ki izvira iz nezmožnosti kontroliranja vnosa verodostojnih podatkov, je pri raziskavah, temelječih na anketiranju, neizogibna. Neodpravljiva.

Delikatnost ali nedelikatnost

Velikost napake in njen končni vpliv na rezultat pa je odvisen od marsičesa. Zagotovo ima velik vpliv delikatnost raziskovalnega problema. Če je problem delikaten ali zelo delikaten, bo napaka večja. Če je manj delikaten ali nedelikaten, bo manjša. Če bi recimo Slovence v anketi spraševali, ali spolno zlorabljajo svoje otroke, bi rezultat bil, da takih zlorab v Sloveniji ni. Kar bi bil seveda napačen rezultat. Oziroma ugotovitev.

Raziskovanje na osnovi anketiranja torej pogosto ne prinaša verodostojnih rezultatov. Ne samo v političnih napovedih. Ampak tudi drugje. Recimo v znanosti. Kjer takšno raziskovanje paradoksalno velja za sinonim znanstvenosti. Seveda ne zato, ker v znanosti ne bi razumeli zgoraj napisanega. Ampak zato, ker v znanosti že kar dolgo ne gre za resnico. Ampak za manipulacijo. Manipulacijo večine. Enako kot v politiki.

Ključna obljuba

A vrnimo se k Trumpu. In ameriškim volitvam. K temu, zakaj smo tisti, ki smo napovedovali Trumpovo zmago — čeprav smo osebno lahko simpatizirali s Kamalo —, imeli prav.

Če govorim o sebi, moj dvom v možnosti zmage Kamale Harris ni temeljil na anketah. Ampak na čisti teoriji. Na teoretski analizi ameriškega družbenega in političnega stanja. In na razumevanju nekega temeljnega dejstva, ki ga vedno znova ponavljam. Namreč na razumevanju dejstva, da volivci vedno izvolijo upanje. Da torej na volitvah vedno zmaga tisti, za katerega volilci presodijo, da jim garantira boljšo prihodnost. In za katerega verjamejo, da jim bo to boljšo prihodnost uresničil.

Seveda je jasno, da je boljša prihodnost ključna obljuba ne za tiste, ki jim gre dobro. Ali celo odlično. Ampak za tiste, ki jim gre slabo. Zato volitve vedno odločijo deprivilegirani. Tisti, ki jim gre v družbi slabo. Torej nižji sloji.

Tako je bilo v Nemčiji. Tako je bilo v Avstriji. Tako je bilo v ZDA. To je skrita formula moči desnice. In desnih populistov. Od Hitlerja in Mussolinija do danes. Smešno je, da tega nihče ne razume. Da ne razume, za kaj pri volitvah gre. Kdo volitve odloči. Kako jih odloči. In zakaj jih tako odloči. Pravzaprav se je treba pri vsakokratnih volitvah samo ozreti okoli sebe in racionalno presoditi, kdo deprivilegiranim slojem v družbi ponuja najbolj verjetno boljšo prihodnost. Ta je tisti, ki bo na volitvah zmagal. Ta je tisti, ki volitve dobi. Vsaj v zahodni demokraciji.

Kamala ni imela šans

In tu Kamala ni imela šans proti Trumpu. Kamala je pametnejša in bolj izobražena od Trumpa. Tudi ni govorila očitnih laži in nonsensov tipa, da priseljenci jedo hišne ljubljenčke dobrih Američanov. Itd.

A to v resnici ne šteje. Ker pri volitvah ne gre za to, kdo je pametnejši. (Za to ne gre niti v znanosti). Bolj izobražen. (Tudi za to ne gre niti v znanosti). Bolj resnicoljuben. (Tudi to v znanosti ne šteje.) In podobno. Pri volitvah ne gre za dobre lastnosti kandidatov. Niti za njihove vrline. Pri volitvah gre za to, kdo ponuja boljšo prihodnost. Kdo to prihodnost uteleša. In s kom se lahko identificiraš. 

Trumpov mačizem, homofobija, jeza, neinteligentnost, neizobraženost, patološki narcisizem itd. so točno tiste lastnosti, s katerimi se lahko poistoveti deprivilegirani moški Američan. Pa tudi deprivilegirana neizobražena Američanka. Oba verjameta, da ZDA lahko reši samo trda roka. Še več! Skladno z doktrinami različnih verskih skupnosti in cerkva v ZDA, ki jim pripada tako rekoč vsak Američan ali Američanka — celo med ameriškimi intelektualci je ateizem silno redek pojav —, tudi mnogi drugi verjamejo, da je trda roka, ki nas lahko reši, (samo) moška roka. Ženske pa naj rojevajo otroke. Ker pravice do splava nimajo. Oziroma je ne bi smele imeti. Kar tudi pomeni, da nimajo pravice do svobodnega seksa. Vsaj ne tako kot moški. Pač zato, ker one nosijo posledice. Moški pa ne. Oni lahko odidejo.

Levica in resnična levica

V eni prejšnjih kolumen sem pisala, da utegne ameriške volitve odločiti mačizem ameriške družbe. In rasizem. In točno to se je zgodilo. Trump je namreč utelešal vse štiri temeljne principe sodobne ameriške družbe: mačizem moških nižjega sloja; rasizem tako Američanov kot Američank; nezadovoljstvo revnih moških in žensk s socialnim položajem; in upanje za boljšo prihodnost vseh deprivilegiranih slojev ameriške družbe. Takšna kombinacija je seveda pogubna. Ali zmagovita. Odvisno od zornega kota. 

Trumpova zmaga in zmage desnice v Evropi tudi dajejo vedeti, zakaj je za politično prihodnost Zahoda nujna močna politična levica: zato, da zahodne demokracije obvaruje pred volilnimi zmagami desnih fašistoidnih populistov in totalitarcev.

Seveda pa bi ta levica morala biti resnična levica. Torej politična opcija, ki bi se ukvarjala s slabim, celo mizernim položajem nižjih slojev v zahodnih družbah. Ki bi ta položaj mislila. Ga razumela. Tematizirala. In razvila resne družbene alternative. Resne in realistične odgovore na vprašanje, kako položaj teh slojev izboljšati. 

Takšne levice Zahod nima. Zato je — skupaj s Slovenijo — obsojen na pogubnost desnega fašistoidnega populizma. Današnja zahodna levica je levica, ki teži k politični sredini. Ki torej v resnici sploh ni levica. Neglede na to, ali se imenuje levica. Ali Levica.