Iz tega, da se je predsednica republike pustila peljati na državno proslavo s helikopterjem — in to izjemoma —, je nastala cela politična drama. Pa kaj potem? To je dogodek v mestu Gogi za današnjo rabo. Poceni kratkočasje za nergače, ki nimajo pametnejšega dela od tega, da se na Požarjev migljaj začnejo zgražati nad domnevnimi privilegiji kao samopašne politične elite.
Bolano pa ni samo to šimfanje, ampak tudi to, da se mediji sploh čutijo dolžne o tem poročati — kot da je to neka strašna zanimivost —, če že ne razpravljati.
V tem našem malem tračarskem pajzlu je vsaka nepomembnost zanimiva in vredna pozornosti.
Argumenti
Policija je odobritev tega izrednega transporta argumentirala takole:
• da “takšni prevozi niso privilegij, temveč del sistema zagotavljanja varnosti, učinkovitosti in nemotenega izvajanja najvišjih državnih funkcij”;
• da so “predsedničini varnostniki [iz] operativno taktičnih razlogov [oz. izvajanja] varnostnega ukrepa […] zaprosili policijo za uporabo policijskega helikopterja;
• da je [predsednica] “varovana oseba [24/7], neodvisno od njenih zasebnih ali službenih obveznosti in da se [varovanju] tudi ne more odpovedati.
Povejmo to malo bolj preprosto.
302 km
Od Portoroža do Beltinec sta po zemljevidu 302 kilometra. V normalnih razmerah bi to pot z avtom (po predpisih) prevozili v dveh in pol do treh urah. Toda ne sredi avgusta in še posebej ne letos, ko so vsak dan non-stop kolone med Dramljami in Slovenskimi konjicami v smeri proti Mariboru in med Slovensko Bistrico in Slovenskimi Konjicami proti Ljubljani.
Ne vem, kako hitro pičijo vozila z modrimi in rdečimi lučkami — najbrž ne samo 130 —, ampak signalizacija jim v koloni ne bi niti malo pomagala. Da bi drveli po sredinskem reševalnem pasu, bi bilo pa res nesramno in objestno. Pa še nevarno zapovrh.
Med vonvagni in kamioni
Po tej moralistični kvazidržavljanski logiki bi se NPM morala tri do štiri ure cijaziti tristo kilometrov od Obale do Prekmurja. V kaosu slovenskih avtocest. Med svojimi nervoznimi sodržavljani in nič bolj skuliranimi tujimi turisti. Med vonvagni in kamioni. Kar naj. Naj si izkusi, kako neprijetno in nerodno zna biti življenje navadnih državljanov. Bi ji celo privoščili, da njena limuzina obtiči v koloni, ki bi nastala zaradi prometne nesreče že na primorski avtocesti, ne samo zaradi del na štajerski? Kako bi v tem primeru ukrepali njeni varnostniki?
Naš namišljeni egalitarizem
Če je tu kaj problem, so problem razmere na slovenskih (avto)cestah. Prevoz predsednice z enega konca te naše male domovine na drugega s helikopterjem je v dani situaciji edini normalni način nujne vožnje. Ceste so prepogosto zabasane, kaotične, nepredvidljive, nevarne. Tudi železnica ne pride v poštev za politične in protokolarne potrebe, ker je vlak (v Sloveniji) preveč plebejski, predvsem pa je počasen. Zračni promet tudi odpade, ker je premalo primernih letališč in ker je neracionalen in bi bili uporabniki še bolj na slabem glasu.
Tako ostane za izredne razmere samo še helikopter. Ni najbolj udoben način prevoza, je pa praktičen in perspektiven — če že ni prav ekološki. Čudno, da Boscarol še ni zavohal tržne niše električnih potniških dronov. No, ni čudno. Zdaj se raje bavi z misicami.
A kakorkoli, najprej se bodo Slovenci morali navaditi, da politikom nekaj pripada. Da gre ta naš namišljeni egalitarizem predaleč.