V Sloveniji imamo zanimiv, skoraj shizofren odnos do dobička. Dobiček večine podjetij je razlog za aplavz, poklon in spoštovanje vodstvu ter zaposlenim. Razlog velik nacionalni “hura”. Se pa najde dobiček, ki je tako rekoč moralno sporen. Označen za rezultat pohlepa in grabežljivosti.

Razlika v odnosu do enih in drugih dobičkov pa ni posledica panoge, niti številk, niti dejanskih učinkov na družbo. Razlika je v tem, komu dobiček pripada — in kdo je v danem trenutku politično všečen.

Kaj pa nacionalni interes? 

Vzemimo recimo dobiček vedno odlične in spoštovanja vredne Krke. To vsi razumemo in odobravamo kot zgodbo o uspehu. Kot dokaz znanja, inovativnosti, prodornosti, konkurenčnosti, izvozne moči in dolgoročne strategije. Pri Krki dobiček nikoli ni označen kot pohlep, temveč pomeni nadaljnji razvoj. Je vir stabilnosti, investicij, novih zdravil in višjih plač. Krkin dobiček je nacionalni interes.

Pri Petrolu pa je zgodba obrnjena. Isti pojem — dobiček — je vladni problem. Je sinonim za grabežljivost in pohlep uprave, nadzornega sveta in vseh z njimi povezanih. Dobiček v Petrolu je nekaj, kar je treba omejiti, zmanjšati, regulirati, kaznovati. Kot da bi šlo za podjetje, ki dobiček kopiči izključno zato, da bi ga prelilo v žepe lastnikov, ne pa za največjo energetsko družbo v državi, ki deluje v enem najbolj kapitalsko intenzivnih in strateško občutljivih sektorjev, kjer so naložbe imperativ.

Kaj bi pa vi naredili?

Država pri tem ni pripravljena slišati dejstva, da je sicer še vedno vsega spoštovanja vreden ustvarjen dobiček skupine Petrol vse bolj rezultat poslovanja izven Slovenije. Doma se s takim rezultatom Petrol ne more več pohvaliti.Kaj bi naredili — če bi bili vi sami podjetnik — s poslovno enoto, ki ne posluje dobro in ne ustvarja dobička, temveč pokriva samo lastne stroške delovanja? In če gre še ta trend navzdol? V okolju, ki ne dovoljjuje tržnega oblikovanja cen? Bi jo dodobra reorganizirali, če bi bilo to mogoče? Ali bi jo kar zaprli?

Gotovo pa vanjo ne bi prav dolgo vlagali sredstev od tistih enot, ki vam prinašajo dobiček. Če bi bili recimo kmet, bi se verjetno odrekli njivi, na kateri se bi vam stroški pridelave zajedali v prihodke in dobiček, ki bi vam ga prinašale druge njive.

A če tako razmišljajo v Petrolu, je to po mnenju mnogih narobe.

Pritlehno

Poslovna dejstva so trmasta. Poslovna dejstva so zakonitost. Petrol brez dobička ne more vlagati v zeleni prehod. Ne more investirati v nove tehnologije, v digitalizacijo, v obnovljive vire, v infrastrukturo. Ne more investirati v vse to, kar družba od njega pričakuje. In kar od njega pričakuje tudi država, ki pa mu obenem spodkopava poslovni model.

Brez dobička ni organskih vlaganj. Ni prevzemov tržnih tarč in združitev. Ni rasti. In brez rasti ni energetske varnosti, o kateri politika tako rada govori — dokler na nazadnje ne sprejme realnih, a povsem drugačnih odločitev.

Problem ni v tem, da država regulira trg. To je legitimno. Problem je, kako to počne. Počne pa to pritlehno, selektivno, z nenehnimi pritiski in z javnim diskurzom, ki Petrol sistematično prikazuje kot pohlepno, sumljivo podjetje. Kot podjetje, ki pač mora obstajati — a brez ambicij, brez dobička in brez lastne strateške avtonomije.

Država pri tem ne pove, kako pohlepna je sama. Koliko si od cene za liter goriva vzame zase. In tudi tega ne pove, da so skupni prilivi, ki jih letno dobi od vseh Petrolovih dajatev, višji od dveh milijard evrov. 

Podjetja niso oder

Ta odnos ni naključen. Je v veliki meri oseben. In prav zato nevaren.

Minister za delo, družino in socialne zadeve ter enake možnosti si je pred volitvami vzel čas in posnel video, v katerem ne najde dobre besede o Petrolu. Ko se ključne gospodarske odločitve v državi začnejo sprejemati skozi prizmo zamer, simbolnih obračunavanj in političnih refleksov, ne govorimo več o upravljanju države, temveč o zlorabi države. Še posebej pred volitvami. Država pozablja, da podjetja niso oder za poravnavanje računov. Še najmanj tista podjetja, ki so ključna za delovanje države.

Najbolj zaskrbljujoče pri vsem tem pa je sporočilo, ki ga takšen odnos pošilja drugim podjetjem in javnostim. Dobiček je sprejemljiv samo, dokler je “pravi”. Dokler je politika temu dobičku dovolj blizu. Dokler ta dobiček ni prevelik. Dokler podjetje ni preveč samostojno. Dokler preveč ne moti.

A gospodarstvo ne deluje na osnovi všečnosti. Deluje na osnovi predvidljivosti, zaupanja in jasnih pravil. Ko država začne razlikovati med “dobrimi” in “slabimi” dobički In začne kaznovati uspeh, ker ji je politično ali osebno neudoben, ne kaznuje samo podjetja danes — kaznuje tudi njegovo prihodnost.

Na strani osebnih zamer

Država ima v Krki skozi Kapitalsko družbo in SDH 27-odstotni delež, v Petrolu pa (skozi vseh svojih institucij) nekaj manj kot 32 odstotkov. Petrol zato ne potrebuje prav nobene posebne obravnave. Od države pričakuje samo isto politiko, kot jo država kaže do Krk. Enaka merila. Enako spoštovanje. In predvsem enako razumevanje, da dobiček ni greh. Dobiček je pogoj za razvoj, za prehod k čistejšim gorivom, za varnost.

V nasprotnem primeru bomo dobili točno to, kar si očitno zaslužimo: državo, ki govori o razvoju, konkurenčnosti, rasti, blaginji, zelenem prehodu — pri tem pa ovira točno tista podjetja, ki lahko vse to dejansko izpeljejo. Zlasti tista podjetja, ki so na napačni strani osebnih zamer.

Disclaimer

In ker verjamem v transparentnost, še to: s Petrolom me povezuje več kot samo javni interes. Bila sem njihova štipendistka, pozneje zaposlena v tem podjetju skoraj 20 let. Sem tudi delničarka iz obdobja certifikatov, in grešnica, ki si pusti izplačevati dividende. Občasno pa jim tudi svetujem na področju komuniciranja.