Proslave v Dražgošah so slovenski Groundhog Day. Svižčev dan. S to razliko, da se ne ponavlja vsak dan 2. februar — kot v filmu (kjer razen glavnega protagonista tega nihče ne opazi) —, temveč se vsako leto ritualno ponavlja prva ali druga nedelja v januarju.
Vsako leto gledamo ponosno ozaveščene pohodnike s partizanskimi praporji. Vsako leto je med njimi tudi kakšna maškara v uniformi in s triglavko iz fundusa, morda celo s fake puško. Vsako leto publiki in domovini pohofira slavnostni govornik ali govornica. Praviloma nek steber družbe. Njegovi politični kolegi followerji ga zbrano poslušajo. Množica ni ravno evforična, je pa veselo vzvišena in zadovoljna, da je svet pravičen in lepo urejen.
Biček ni umrl zaman
Obletnica dražgoške bitke je vsako leto tudi prva vest v večernih poročilih. Vsako leto se polemike o smislu in nesmislu te proslave še nekaj dni vlečejo po medijih. Redki so mediji, ki se za dogodek ne zmenijo. Če nič drugega, opazijo obutev slavnostne govornice.
(Ideja za tabloidni naslov: Biček dal življenje za rdeče bulerje UKZ.)
Vsako leto je isto, da bolj ne bi moglo biti. Kljub temu pa obletnici posvečamo toliko pozornosti, kot da je to za državo in državljane nekaj res usodnega.
Problem ni, da proslava vsako leto sploh je. Problem ni, da je obeleževanje dražgoške bitke mišljeno kot poklon neuklonljivemu, četudi včasih nestrateškemu partizanskemu duhu. Niti ni problem v tem, da opozicijska falanga pravi, da dražgoško bitko kar obeležujmo — a kot tragedijo, ne kot heroizem nasilnežev, ki da so po zmagi uzurpirali oblast.
Komemorativno veseljačenje
Problem je, da je to kao pomemben družbenopolitični dogodek, ki ga leve marmotice ne samo nočejo zamuditi, temveč prav tekmujejo, kdo bo bolj udarno in poetično obranil tekovine naše revolucije. Desni svizci pa tekmujejo, kdo bo lepše zavil čokolado, polnjeno z antikomunizmom.
Proslava v Dražgošah ni redno letno komemorativno veseljačenje levice samo zato, da bi perpetuirali izročilo partizanstva. Predvsem jim gre za to, da bi se kregali z desnico. In obratno. Kolikor gre vse skupaj na živce tem drugim, jim gre zato, ker se veselijo priložnosti, da lahko sesuvajo nepoboljšljive nelustrirance.
Res, v čem je finta vztrajnega, repetitivnega proslavljanja in sesuvanja dražgoške bitke? Zakaj ni to samo nedeljski skupinski pohod, kakršnih je v Sloveniji morda na ducate in za katere sploh ne vemo?
Ne Ozzy Osbourne
Glavni razlog, da je proslava v Dražgošah big deal, je prominentna politična udeležba. Tam so vedno v prvih vrstah levi strankarski prvaki in nebroj poslancev. Govornik je praviloma vidna politična ličnost, če že ne težkokategornik. (No, Golob še ni bil v Dražgošah, odkar je premier.)
In to pritegne medije. Mediji so tisti, ki nebistvenemu dogodku dajo težo. Pa ne iz politične servilnosti — češ, treba je prijazno poročati o proslavi, ker je imel(a) govor ta in ta —, temveč iz poklicne preračunljivosti. Vnaprej je namreč jasno, da se bomo nekaj dni spet kregali in da bo to bustalo klike in ratinge. Da bo Princ Teme — namreč Janez Janša, ne Ozzy Osbourne — potem nekaj grdega bleknil in da mu bo marsikdo še bolj radikalno zgroženo zabelil nazaj. In tako naprej.
Ampak kaj je za tem?
Stranke v prepiru
Leva politična nomenklatura ne bo nehala z osebno udeležbo častíti dražgoške bitke — kar bi prireditvi vzelo medijsko pozornost in politični prestiž —, ker domneva, da bi to izpadlo, kot da poslušajo in upoštevajo relativistične pripombe desnice. Bojijo se, da bi to izpadlo kot popuščanje pred revizionističnimi težnjami neokonservativcev. Bojijo se celo — morda —, da bi na ta račun izgubili kakega volilca.
Na desnici je enako. Odpovedati se priložnosti za diskvalifikacijo partizanstva bi zanje pomenilo, da so se s tem sprijaznili in da verjamejo, da ena bloody bitka navsezadnje niti ni nič bistvenega.
Razumeti patetiko na eni strani in prezir na drugi pomeni razumeti razloge za nezmožnost sprave med Slovenci. Nobena od sprtih strani noče popustiti niti za ped, ker bi se ob tem čutila poraženo. Bolj se splača biti skregan. Ker se kot stranka v prepiru lahko vedno imaš za zmagovalca.