Na podlagi verjetno večinskega dela informacij iz medijev in z družbenih omrežij — kar je seveda v precejšnjem sozvočju s političnim razpoloženjem zgrožene opozicije — bi lahko sklepali, da so državljani tako zelo nezadovoljni z aktualno oblastjo, da je v bistvu nenavadno, da še niso na ulicah in trgih.

Bog ne daj, da bi koga šuntal, naj že enkrat začnejo obmetavati Državni zbor z granitnimi kockami ali obešati kartonske Janše in Stevanoviće s Tromostovja. Zakaj nezadovoljni državljani demonstrirajo proti oblasti — in kdaj začnejo demonstrirati —, me zanima kot fenomen. Tako kot me zanima tudi fenomen, zakaj ne demonstrirajo.

Stopnja povprečnega nezadovoljstva 

Glede na dejstvo, da (zaenkrat) nihče ne demonstrira, se odgovor na vprašanje morda skriva v zanesljivosti in prepričljivosti interpretacije trenutne situacije. Dejstvo je, da je razlogov za nezadovoljstvo veliko in da se novi in novi razlogi kopičijo iz dneva v dan. Seveda je pa možno, da tak vtis nastaja zaradi najbolj nezadovoljnih ali vsaj najbolj glasnih med nezadovoljnimi.

Moja teorija je, da dokler ljudje ne demonstrirajo, stopnja njihovega oz. povprečnega nezadovoljstva ni tako visoka, da bi to šli delat. Druge razlage ne vidim.

Če pustimo ob strani čudake, ki jih desna in populistična politična teorija in praksa zadovoljujeta ali celo osrečujeta, je možnih razlogov za indiferentnost med potencialno nezadovoljnimi več: problemi se jim morda ne zdijo tako zaskrbljujoči kot tistim, ki jim informacije o političnih nepravilnostih in moralnih škandaloznostih servirajo; morda se z informacijami načeloma strinjajo, vendar se jim ne zdijo dovolj prepričljive, dovolj razumljive; morda niso dovolj ozaveščeni, da bi to bil zanje vir nezadovoljstva; morda jih politika nasploh ne zanima, ker so pač zabubljeni v svoj privatni, apolitični balonček.

Domnevno ali dejansko nezadovoljni

Da domnevno ali dejansko nezadovoljni državljani ne demonstrirajo, je v vsakem primeru neke vrste nezaupnica tistim, ki razloge za nezadovoljstvo interpretirajo in širijo. Težko si je predstavljati, da bi normalen narod bil prizanesljiv do Zorana Stevanovića, ki iz odbijajočega oportunizma obljublja, da se bo Mijiča znebil šele potem, ko bo poslancu potekel sedežni rok trajanja. Ali nasplošno: malo verjetno je, da jih prihajajoča desničarska demontaža Slovenije sploh ne bi motila.

Če govorim o nezaupnici, govorim o tem, da ljudje ne verjamejo več medijem. Ali vsaj ne zelo in vsaj ne tako kot v starih časih, ko se je zdelo še samoumevno, da brez medijev ni demokracije. Mediji so danes neke vrste državljansko razvedrilo. Nevsiljiva spremljava, ki ozaveščenim služi za ambientalno prijetno ozadje za tiho in diskretno izražanje nezadovoljstva. In da ne bo pomote: nezadovoljstvo danes ni nič drugega kot lifestyle. Morda celo hobi.

Razlogov je dovolj

Politična situacija morda res še nikoli ni bila tako zaskrbljujoča in nevzdržna, toda po drugi strani še nikoli ni bilo tako malo možnosti, da bi nezadovoljni državljani demonstrirali. Razlogov je dovolj, vendar demonstracij ne bo. Vsi razlogi so totalno trivialni. Politični že, seveda, vendar netipični in neverjetni do skrajnosti. Predvsem pa taki, da nezadovoljnim ne ponujajo možnosti, da bi se s konkretnimi problemi osebno identificirali. Menda ja ne mislite, da bi šli ljudje na ulice zato, da bi Stevanoviću dopovedali, naj odstopi? Ali zato, da bi dali vedeti, da za take, kot je Mijič, ni prostora v parlamentu? Ali zato, da bi Snežiču dali vedeti, naj se neha smukati okrog Janeza Janše in nagajati Luki Mescu? Ti, ti, ti grdi porednež …  

Ne princ teme

Če pogledamo, zakaj so slovenski državljani demonstrirali v preteklosti, vidimo, da so imeli ne samo oseben razlog, s katerim so se lahko identificirali, temveč tudi zelo konkretnega in fokusiranega in obenem posplošenega. Demonstrirali so proti Janši, ki je pač en tak ljudski, da ne rečem pravljični bavbav. Demonstrirali so proti protikoronskim ukrepom, ki so šli pač vsem na živce, pa če so delovali ali ne.

Toda danes ni korone in protikoronskih ukrepov, predvsem pa ni Janeza Janše, kakršnega smo nekoč poznali. Tudi njegova četrta vlada ni več taka kot prejšnje. Janša je danes dovolj pameten, da ne bo izzival državljanov do te mere, da bi šli na ulice. (Pa še to: Matoz ni Hojs in Lorbek ni Olaj, tako da demonstrantov niti ne bi zaplinjali in zalivali.) Predvsem pa se je vlada obdala z ljudmi, v primerjavi s katerimi Janša ne zgleda kot princ teme, ampak kot smešen in dobronameren antikomunistični angelček.