V predvolilnem obdobju je pogosto omenjena integriteta. Največkrat se nanaša na politike, vendar velja tudi za nas, ki politiko zgolj spremljamo. Integriteta ni samo osebna in skupnostna poštenost — kot radi poenostavljamo —, temveč je tudi skladnost med besedami in dejanji. Je sposobnost, da enaka merila uporabljamo zase in za druge. Je notranji kompas, ki ostane zanesljiv tudi takrat, ko bi osebno ali politično raje pogledali stran.

Integriteta je tudi več kot zakonitost. Zakon določa mejo dovoljenega, integriteta pa mejo dostojnega. Gre za doslednost. Za neomajno zvestobo načelom. V politiki je to morda najtežja, a hkrati najpomembnejša vrlina.

Dobra volja ni dovolj

A ker politika upravlja z močjo, ki presega posameznika, in z javnim denarjem, dobra volja sama ne zadostuje. Oblast mora biti podvržena tudi zunanjim mehanizmom nadzora, integriteta pa rabi tudi institucionalno oporo. Zato potrebuje nadzor, preiskave in transparentnost. 

Zato je nadzor v politiki nujen. Tudi preiskave so nujne, če obstajajo utemeljeni indici. Razkrivanje spornih praks je nujno. Demokracija brez nadzora lahko hitro postane cona udobja za tiste, ki so na oblasti — in nevarna cona za vse druge.

Zato je prav, da se odpirajo vprašanja financiranja in vpliva ter prepletenosti politike, kapitala in medijev. Prav je, da od politikov terjamo transparentnost. In prav je, da govorimo o integriteti.

Vendar se tukaj pojavi neprijetno vprašanje: ali integriteta velja za vse — ali samo za politične nasprotnike?

Barvna slepota

Slovenska politika se pogosto ravna po nenavadni logiki. Ko gre za integriteto ali neintegriteto “njihovih”, govorimo o sistemskih zlorabah, nevarnosti za demokracijo, spodkopavanju institucij in obvodnem financiranju. Ko gre za integriteto ali neintegriteto “naših”, pa govorimo o nujni komunikaciji, legitimnem upravljanju in strateškem sodelovanju. Ista ideja in ista dejanja dobijo drugačno moralno težo. Drugačno barvo. Odvisno od političnega vpliva tistega trenutka.

Toda integriteta bi morala biti barvno slepa.

Če obsojamo obvodno financiranje ene politične stranke, moramo biti enako občutljivi na vse oblike prikritega vpliva. Neglede na to, kdo jih uporablja. Če opozarjamo na netransparentnost, moramo enake standarde uporabiti tudi pri sebi. Če zahtevamo etiko, mora biti univerzalna, ne selektivna.

Največja škoda za demokracijo ne nastane takrat, ko nekdo prestopi mejo. Največja škoda nastane takrat, ko mejo prestopajo vsi — pri čemer pa vsak zase trdi, da tega bodisi ni storil ali da je je storil kvečjemu iz višjih etično ali moralno sprejemljivejših razlogov.

Nismo naivni

Državljani nismo naivni. Vidimo dvoličnost. Vidimo razkorak med besedami in dejanji. In ko začne prevladovati občutek, da pravila veljajo samo za ene, za druge pa ne, sicer ne pride do revolucije. Izbruhne pa jeza — dokler se na koncu ne pokažeta nemoč in apatija. Kar razkraja demokracijo potihoma, a učinkoviteje kot katerakoli afera.

S selektivno moralo politika pošilja državljanom nevarno sporočilo, da so vrednote predvsem retorično orodje. Da je ogorčenje samo verbalna strategija. Da je navidezni boj proti nepravilnostim predvsem sredstvo za pridobivanje političnih točk.

Toda demokracija ne temelji na ogorčenju. Temelj demokracije je naše zaupanje. Da družba deluje pošteno, da je pravična, da ima enaka merila, da ne izključuje. Zaupamo samo, če vidimo, da je družba dosledno stroga. Tudi takrat, ko je neprijetno. In takrat, ko gre za “naše”, ne samo za “njihove”.

Stvar priložnosti in položaja

Integriteta tudi ni orožje, s katerim lahko tolčemo po nasprotniku. Integriteta je zaveza, ki jo najprej naložimo sebi. In če tega ne zmoremo niti kot posamezniki, niti kot politična skupnost, potem niso problem samo posamezne afere. Problem je nacionalna kultura.

Vprašanje torej ni, kdo je trenutno na udaru. Vprašanje je, ali smo kot družba pripravljeni zahtevati enake standarde od vseh — ali pa bomo še naprej pristajali na to, da je morala stvar politične priložnosti in položaja.

Demokracija brez univerzalne integritete je samo tekmovanje v govorniški spretnosti. Demokracija z integriteto pa je tekmovanje v odgovornosti.

In razlika med obema je neskončno velika  – kot vesolje.