Župana obsojajo, da se je spravil na prekarce, ki da jih delodajalci silijo v nevarno hitro vožnjo po mestu, da bi s čim več dostavami ja čim več zaslužili. Češ, naj jih pošteno plačajo, pa ne bo nevarno za nikogar.

Tako bodo ikonični nahrbtniki odslej morali biti oštevilčeni, da bodo nervozni in nergaški pešci lahko prijavljali kršitelje na biciklično tramvajkomando.

Mislim, da ne Janković ne Teja Jarc ne bosta nič dosegla. Ker bistvo problema nista ne prometna varnost ne sociala dostavljalcev.

Grejo jim na živce

Številke na nahrbtnikih niso problem. Problem je v tem, da ne bodo delovale na dostavljalce, ampak na pešce.

Potencialni kršitelji ne bodo kolesarili počasneje in previdneje. Bo pa Jankovićev ukrep spodbudil pešce, da bodo dostavljalce radi prijavljali. Za vsako figo. Anonimus, ki se bo počutil ogroženega — če se mu bo zdelo, da je Woltovec švignil preblizu —, ne bo zamudil priložnosti, da človeka namesto na Facebooku denuncira na občini.

Prijave zagotovo ne bodo vedno upravičene. Po mojem celo zelo redko. Zateženci bodo prijavljali dostavljalce zato, ker jim grejo na živce. Seveda si grejo vsi udeleženci v prometu na živce — ampak po novem bodo pešci lahko brez obveznosti prijavljali prav dostavljalce.

Civilizacijska pridobitev

Županov ukrep bo samo še poslabšal situacijo v asfaltni in betonski džungli, ki jo sam imenuje najlepše mesto na svetu.

Življenje v centru Ljubljane postaja vedno bolj zmedeno in kaotično. V peš conah vlada zakon džungle. Džungle pešcev, otroških vozičkov, koles, skirojev, koles s pomožnim motorjem, Kavalirjev … — če niti ne omenjam dostavnih kombijev, štantov, gostinskih površin, potopnih stebričkov, ramp, stebričkov za preprečevanje parkiranja na pločnikih, potopnih smetnjakov in štang za priklepanje koles.

Nevarno to ni — vsaj ne zelo —, je pa zelo zoprno.

To se dogaja, odkar so uvedli tako imenovani shared space. Deljeni (prometni) prostor. Misleč, da je célo mesto — ali vsaj center — ena sama dnevna soba, kjer je dovolj prostora za vse. Za pešce, kolesa, skiroje, avte, taksije, celo avtobuse.

To v Sloveniji ne funkcionira normalno in po mojem tudi nikoli ne bo. To normalno funkcionira v malo bolj civiliziranih deželah. Promet v Sloveniji funkcionira normalno, če funkcionira po zakonu močnejšega in številčno prevladujočega. To je slovenska civilizacijska pridobitev.

Socializirana asocialnost

Wolt in Glovo sta tipična primerka disruptivne poslovne prakse, ki tako kot še mnoge druge vodi v prekarizacijo in izkoriščanje. Kulturna eksternalija te ekonomske logike pa je, da znižuje kvaliteto bivanja, prehranjevanja, družabnosti in druženja.

Zato se za začetek raje vprašajmo, zakaj toliko ljudi po novem naroča hrano na dom.

Razumljiv izgovor za to eksplozijo naročanja je bila sprva korona — je pa zdaj jasno, da pandemija ni (bila) bistveni razlog. Niti ni bistveni razlog varčevanje. Če bi ljudje res varčevali, bi kuhali sami. Dopuščam sicer možnost, da vedno več delajo in da za kuhanje nimajo časa ali energije.
A stranska posledica naročanja po Woltu in Glovu je (ali še bo) tudi nazadovanje kulture kuhanja in druženja izven doma in družinskega kroga. Wolt in Glovo sta nova asocialnost. Socializirana asocialnost. Ljudska kuhinja sodobnih individualistov, ki se jim ne ljubi kuhati.

Višek postrežbe

In če smo že (posredno) pri gostinstvu, se vprašajmo tudi, kaj to pomeni za lokale.

Nič dobrega, kakopak. Je restavracija ali gostilna, kjer hrano samo pripravljajo in izročajo dostavljalcem, gostov pa ni — ali samo za vzorec —, še restavracija ali gostilna? Ali je samo kuhinja? In ali je kdo izračunal, za koliko se je na račun dostav na dom zmanjšalo število strežnega osebja v brick and mortar restavracijah in gostilnah?

Nas sme presenečati, da so lokali v povprečju vedno bolj bedni? Da je strežno osebje vedno bolj nesposobno, nemarno, počasno, raztreseno, nekomunikativno, nevzgojeno? Da je povprečna starost strežnega osebja dvaindvajset let? Da jih šef ob zaposlitvi ni vzel v šolo niti toliko, da bi se jim približno sanjalo, za kaj v lokalih gre? In da so zadovoljni, če zaslužijo tistih par evrov na uro?

Mi pa smo zadovoljni, če Woltov dostavljalec pride hitro in iz prve najde naš naslov. To je danes višek dobre postrežbe.

Uber in Airbnb

Slovenija po eni strani slovi po konservativni in protekcionistični averziji do nekaterih novokomponiranih, disruptivnih ekonomskih praks, po drugi pa tudi po neoliberalističnem nagnjenju do drugih, četudi precej podobnih.

Airbnb je super, ker ima vsak pošten Slovenec še kak flat odveč in ga lahko oddaja turistom za več, kot bi dobil najemnine od long-term najemnikov.

Kako to vpliva na cene stanovanj in najemnin — in na ekonomsko vedenje kupcev in najemnikov stanovanj —, pa itak vemo. Zakon močnejšega. Zakon džungle. Zato se ob Airbnb skoraj nihče ne spotika.

Po drugi strani pa vemo, kako se je končala zgodba z Uberjem. Taksistični lobi je (bil) očitno premočan, da bi ta gig ekonomija šla skozi. Proti pričakovanjem. Kdo bi si mislil. Ker kdo hudiča pa taksisti so? Kdorkoli že, očitno so močnejši od sindikalistov.

Katere vse poklice

Slovenska gospodarska struktura in zakonodaja je neprilagojena tem novotarijam. Dejavnosti se spodkopavajo. Nove stare. Odžirajo si zaslužke. Koliko potnikov manj prepelje LPP zaradi sistemov izposoje koles BicikeLJ in zdaj teh, zdaj onih skirojev? Kolikšen je upad strank taksi služb na račun EV car sharingov Avant2Go, Share'n'Go, GreenGo in Gremo na elektriko? Stavim, da večji, kot bi bil zaradi Uberja. Koliko bencina manj na ta račun pokurimo? In kaj pomeni Airbnb za hotele in klasično dejavnost oddajanja turističnih namestitev? Kaj pomeni vzpon Wolta in Glova za že tako ali tako izumirajoč poklic natakarja?

Vse gre v smer prekarizacije. Nobena od teh dejavnosti ne zagotavlja stabilnih prihodkov in individualnih zaslužkov. Pošteno plačilo za dostavljalce, da jim ne bo treba divjati po ulicah? Super!

Samo tega ne veste, katere vse poklice bo to po drugi strani uničilo.