V razpravah o zakonu o dolgotrajni oskrbi je bilo povsem iluzorno pričakovati vsaj za silo dostojno vedenje slovenskih delodajalcev in kapitala. Eni in drugi se namreč uvrščajo med tiste, ki jim slovenska nevidna javnost, nekoč imenovana “baza” — ki vladajočo elito zanima samo ob volitvah, ko mora dobiti volilne glasove in jim obljublja med in mleko (baza pa novemu obrazu vedno znova nasede) — ne verjame ničesar.

Takoj, ko kapital odpre usta, se vklopijo rdeči alarmi. Baza pričakuje vse najslabše. Da jih bodo ogoljufali, je še najmanj. Ko začnejo slovenski delodajalci ponavljati, da je dodatno obremenjevanje gospodarstva nesprejemljivo in da se ne zavedamo, kdo polni državno malho, je bazi jasno, da se ji slabo piše. In zastopnikom slovenskih delodajalcev in kapitala verjamejo še manj, kot jim verjamejo sicer.