V razpravah o zakonu o dolgotrajni oskrbi je bilo povsem iluzorno pričakovati vsaj za silo dostojno vedenje slovenskih delodajalcev in kapitala. Eni in drugi se namreč uvrščajo med tiste, ki jim slovenska nevidna javnost, nekoč imenovana “baza” — ki vladajočo elito zanima samo ob volitvah, ko mora dobiti volilne glasove in jim obljublja med in mleko (baza pa novemu obrazu vedno znova nasede) — ne verjame ničesar.

Takoj, ko kapital odpre usta, se vklopijo rdeči alarmi. Baza pričakuje vse najslabše. Da jih bodo ogoljufali, je še najmanj. Ko začnejo slovenski delodajalci ponavljati, da je dodatno obremenjevanje gospodarstva nesprejemljivo in da se ne zavedamo, kdo polni državno malho, je bazi jasno, da se ji slabo piše. In zastopnikom slovenskih delodajalcev in kapitala verjamejo še manj, kot jim verjamejo sicer.

Rojevanje odpora

Slovenski delodajalci in glasniki interesov kapitala se tega ne zavedajo. Tako kot predstavniki drugih skupin, ki v bazi rojevajo odpor. Sem sodijo Fides in drugi zastopniki zdravništva. Z Bojano Beović na čelu. In zastopniki GZS. In še bi lahko naštevali.

Glede na lahkoto, s katero stresajo izjave, ki sprožajo jezo in bes, očitno še niso dojeli, kako jih dojema baza. Če bi se zavedali vsaj senčice gneva in sovraštva, ki ga s svojim delovanjem netijo proti sebi, bi verjetno umolknili. Sebi v dobro. In našli nekoga, ki bi jim pripravil profesionalno komuniciranje z javnostjo. Da si ne bi škodili.

Enak gnev in jezo so sprožile tudi izjave, da nov prispevek za dolgotrajno oskrbo ogroža konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Ker omenjenim ni jasno, kaj si o njih in njihovih izjavah misli baza, morda ne bo narobe, če zapišem nekaj osnovnih ugotovitev, pridobljenih pri mojem opazovanju z udeležbo.

Prvič do šestič

Prvič, tovrstnim izjavam baza ne verjame. Drugič, njihove izjave sprožajo jezo. Tretjič, baza zagovarja sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi. Neglede na njegove slabosti. In to zato, ker mu nasprotujejo slovenski delodajalci in kapital. Četrtič, baza je dobila nov dokaz o asocialnosti in pohlepu delodajalcev in kapitala. Petič, baza ima tako prve kot druge še bolj v želodcu. In šestič, baza ima jasno idejo, kako realizirati zakon o dolgotrajni oskrbi. Brez zmanjšanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.

Naj podrobneje pojasnim najprej četrto od naštetih dejstev.

Obnašanje predstavnikov delodajalcev in kapitala (recimo v Odmevih 20. in 21. julija) je spet dokazalo že ukoreninjeno prepričanje, da delodajalci in kapital mislijo samo nase.

Tako je predsednik Državnega sveta Marko Lotrič na vprašanje Rosvite Pesek, ali bi 22 evrov nove dajatve za realizacijo zakona o dolgotrajni oskrbi res zamajalo konkurenčnost slovenskega gospodarstva, jasno odgovoril, da ne. S tem je postavil na laž vse tiste, ki so trdili, da se bo zgodilo prav to.

“Modus operandi”

Je pa Lotrič povedal še dve drugi stvari: najprej, kako občine že zdaj dobro skrbijo za dolgotrajno oskrbo, vendar da je zaskrbljujoč “modus operandi”, ki se je pokazal s sprejetjem Zakona o dolgotrajni oskrbi.

Prva trditev je v neskladju z dolgimi vrstami čakajočih za sprejetje v dom za ostarele, s problemom pomanjkanja kadrov v teh domovih, z mizernimi plačami, ki jih zaposleni v teh domovih prejemajo, in s pomanjkljivo skrbjo in nego, ki jo starostniki v domovih dobivajo.

Trditi, da gre za nesprejemljiv “modus operandi”, je sicer faktografsko točna: ker delodajalci delujejo po logiki ekonomske racionalnosti, je delovanje vlade po logiki socialne racionalnosti za delodajalce in kapital res nesprejemljiva.

Res pa je tudi, da je Lotrič s temi izjavami potrdil, da so delodajalci in kapital asocialni in pohlepni. Celo v primeru, ko nova dajatev ne bi ogrozila konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, ampak bi pomagala starejšim v tej državi, jo delodajalci zavračajo! Ne govorijo pa o nesprejemljivem “modusu operandi”, ko gre za nezakonito izkoriščanje tujih delavcev. O podplačevanju delavcev nasploh. O prenizkih socialnih transferjih, za katere redno trdijo, da so previsoki. Itd.

Skratka, Lotrič je pustil res slab priokus v ustih.

Za druge nam ni mar

Ta priokus pa so še poslabšali Odmevi naslednji dan, ko sta stališča delodajalcev in kapitala pojasnjevala Šimonka in Mariča Lah. Govorjenje zoper dodatno obremenjevanje gospodarstva — namreč ideja, da je treba potrebni denar za realizacijo zakona o dolgotrajni oskrbi najti v javnem sektorju, pa govorjenje o slabem stanju slovenskega gospodarstva itd. — je jasno sporočala: mi preprosto nočemo dati denarja za realizacijo zakona o dolgotrajni oskrbi. Mi branimo slovensko gospodarstvo. Za druge nam ni mar. Tega jasnega sporočila ni moglo preglasiti niti govorjenje o potrebnosti zakona o dolgotrajni oskrbi, o čemer se delodajalci in kapital domnevno strinjajo. Seveda samo, dokler zanj ni treba nekaj plačati.

Skratka: delodajalci in kapital so s svojimi argumenti zoper zakon o dolgotrajni oskrbi pustili porazen vtis, ki škodi predvsem njim samim. Stvar je še poslabšal videz nastopajočih. Da se nekdo razkazuje v dragih oblačilih in hkrati nasprotuje plačilu 22 evrov mesečno za to, da bo država poskrbela za starostnike, pač jasno izkazuje popolno pomanjkanje socialnega čuta. Pomanjkanje socialnosti. Pomanjkanje solidarnosti.

2.200 evrov

S tem pa smo že pri ideji, kako rešiti problem financiranja zakona o dolgotrajni oskrbi — ne da bi ta prizadel konkurenčnost gospodarstva. Namreč z znižanjem (pre)visokih plač vodilnih v gospodarstvu.

Računica je jasna: znižanje mesečnih plač vodstvene elite v nekem podjetju za 2.200 evrov pomeni prihranek za plačilo prispevka po predvidenem Zakonu o dolgotrajni oskrbi za sto zaposlenih. Torej sploh ni treba dodatno obremenjevati gospodarstva. Treba je samo znižati plače najvišje plačane gospodarske elite. Pa bo.

Že slišim vreščanje kapitala in delodajalcev. Da je nekaj takega nesprejemljivo. Ker imajo že tako ali tako nižje plače kot ljudje na istih položajih v tujini.

Res je. A nižje plače imajo tudi njihovi delavci. Recimo prodajalke v trgovinah. O čigar interesih Lahova ne pove nič. Nižje plače imamo v primerjavi s tujino vsi Slovenci na vseh delovnih mestih v vseh sektorjih. Ni jasno, zakaj se ravno zdravnikom, delodajalcem in kapitalu zdi, da si prav oni edini v Sloveniji zaslužijo enake plače kot ljudje, ki opravljajo isto delo v Nemčiji?

Pa ne, da je ta dozdevek treba brati kot še en dokaz odsotnosti socialnosti?