Kot državljana me Zakon o dolgotrajni oskrbi praktično ne zanima preveč, načeloma pa kar precej. Aktualna nesoglasja so fenomen, ki bolj kot o različnih, celo nasprotujočih si pogledih na socialno solidarnost, ekonomijo in pravico do blaginje govori o nenavadnih, oportunističnih zavezništvih, ki transcendirajo politične in strankarske delitve in percepcije.
Dajmo to rekonstruirati.
Predvčerajšnji veto Državnega sveta na Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ga je predpredvčerajšnjim sprejel Državni zbor, je bil pričakovan in napovedan. Včerajšnja ponovna potrditev v DZ pa tudi.
Tudi ne nepričakovano, a bolj bizarno pa je to, kar je v četrtkovih Odmevih govoril predsednik DS Marko Lotrič. Da ne omenjamo, da je iz Ekonomsko-socialnega sveta “začasno” izstopilo še pet delodajalskih združenj.
Za 22 evrov
Rosvita Pesek je Lotriča najprej vprašala: “22 evrov [več] pri povprečni plači: a je to res toliko, da bi zamájalo konkurenčnost slovenskega gospodarstva?”
Ker Lotrič ni izrecno odgovoril na vprašanje, ampak je raje nakladal, kako je že zdaj super poskrbljeno za starostnike — od DSO do Prostoferja (ki deluje v manj kot polovici občin) —, ga je Rosvita vprašala še enkrat: “Ali je 22 evrov pri povprečni plači toliko, da bi usodno vplivalo na konkurenčnost slovenskega gospodarstva.”
Končno je le odgovoril: “Ne, 22 evrov na zaposlenega ne bo usodno vplivalo. Ampak modus operandi, ki se kaže skozi dolgotrajno oskrbo, pa je zelo zaskrbljujoč. Namreč: stalno dvigovanje procenta, dva procenta …”
V bistvu ne gre za 22 evrov, temveč za domnevno sporni vir financiranja dolgotrajne oskrbe. Zlasti to, seveda, da bo ta mesečni strošek 22 evrov naložen delodajalcem (čeprav približno toliko tudi delojemalcem).
Interesi
Z drugimi besedami — besedami Vesne V. Godina —, gre za dilemo oz. za konflikt med socialno racionalnostjo in ekonomsko racionalnostjo.
“[Zakon o dolgotrajni oskrbi] bo ena redkih novih zmag socialne racionalnosti nad ekonomsko racionalnostjo. Enoprocentna dajatev, ki naj bi omogočila realizacijo zakona in ki ji pričakovano nasprotujejo delodajalci, bo namreč praktična zmaga socialne racionalnosti and ekonomsko racionalnostjo.”
Ali drugače: v interesu delodajalcev — ali po domače kapitala — je sprotno, kratkoročno prizadevanje za dobičkom, medtem ko je v interesu družbe to, da si ljudje med seboj pomagajo.
“Samo statisti”
Če torej slovenskega gospodarstva zaradi tega ne bo konec — kot Lotrič sam na koncu stežka vendarle prizna —, potem bi po logiki socialne racionalnosti to pomenilo, da bi tudi “kapitalisti” morali prispevati svoj bolj ali manj pošteni, solidarnostni delež k dobrobiti državljank in državljanov za na stara leta.
Ampak to jim ni prav. In ker ne bo po njihovo, zdaj bojkotirajo pogajanja in ponavljajo to propagandistično mantro, da v ESS nočejo biti “samo statisti”.
Zaman je zato Luka Mesec v včerajšnjih Odmevih dopovedoval predsedniku GZS Tiborju Šimonki in predsednici Trgovinske zbornice Mariči Lah — in Rosviti Pesek (ki je sinoči za razliko od predsinoči držala z antivladniki) —, da Zakon o delovnih razmerjih in Zakon o dolgotrajni oskrbi že po defaultu ne moreta biti taka, da bi se zdela idealna bodisi vladi, bodisi delodajalcem, bodisi sindikatom.
Public relations
Slovenski poslovneži in menedžerji — vsaj ti najbolj glasni, najbolj vidni, kao najuspešnejši, kot Batagelj, Pečečnik, Brodnjak, Šimonka … — imajo izjemen talent za public relations in samopromocijo. Človek bi jim skorajda verjel, da si dividende dobesedno trgajo od ust in da jim je treba roke zvijati, da blagovolijo od vlad(e) vzeti olajšave, pomoč in subvencije.
Seveda pa jim tudi medijske podpore ne manjka. Mediji so z roko v roki s samooklicanimi svečeniki neoliberalizma razširili ta občudujoči kult produktivnosti in konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, jadikovanja nad obremenjenostjo plač, pa tudi pripovedk, da s svojim nesebičnim obračanjem kapitala gor držijo slovensko gospodarstvo.
Največjih ovir ta falanga ne vidi v globalizaciji, omejitvah domačega trga, izumiranju poklicev in dejavnosti, spremembah potrošniških navad, podizobraženosti in neinovativnosti in nemotiviranosti kadrov, ampak v ljudeh, ki se ne znajo ali ne morejo znajti v življenju in poslu tako dobro kot oni in zato od njih in od države pričakujejo neko solidarnost. To se njim zdi neutemeljeno in krivično.
Antisolidarna poza
Ta vlada je prva vsaj približno socialistična vlada, odkar si prosti volmo vero in postave. Prejšnje leve ali kao leve vlade niso marale za solidarnost — ali vedno manj. In če to še ni jasno, na tem mestu z zadovoljstvom pripomnjam, da je to zagotovo zasluga Levice, socialnih in kulturnih možganov te vlade.
Štafeta neoliberalne mladosti je prehajala iz rok napol legalnih first responderjev prihvatizacije v roke vse bolj in bolj politično etabliranih, legit tekačev. Ko so se v tek vključili celo socialni demokrati — zaradi mene tudi z veliko začetnico — in to začeli prodajati kot integralen, legitimen del levičarstva, pa je to postal dokončni mainstream.
Antisolidarnostna poza, da mora biti vsak posameznik sposoben poskrbeti zase, se je razvila v pristno slovensko različico ekonomsko-socialnega postsocializma — seveda cepljenega na dobro, staro domačijsko logiko. Da bomo poskrbeli za svoje, seveda.
Kulturni in/ali socialni boj
Halo, ki je nastal okrog Zakona o dolgotrajni oskrbi, ni daleč od desničarstva. Poslovneži in menedžerji so v resnici desna koalicija. Tako rekoč naravni zavezniki desničarjev. Oni so nekakšen SDS ali NSi minus kulturni boj. Ne zanimajo jih domobranci, ne zanimajo hih spomeniki, ne zanima jih čaščenja žrtve komunističnega nasilja, niso obsedeni s kulturnim marksizmom, niti z LGBT kot namišljenim nasprotjem družine.
Toda če niso obsedeni s kulturnim bojem, so pa zato tem bolj obsedeni s socialnim. Bolj kot najbolj deprivilegirani reveži. Bolj kot tako imenovani ponosni nasledniki saj veste koga ali česa. Verjetno celo bolj kot tisti, ki bi jih z bajoneti naterali v morje.