O novem Zakonu o medijih si lahko mislimo karkoli. Nad njim smo lahko navdušeni, z njim smo lahko zelo zadovoljni ali še kar zadovoljni, do njega smo lahko skeptični, zdi se nam lahko irelevanten, nepotreben, nekoristen ali celo brez veze, lahko ga imamo za škodljivega, ali pa si mislimo o njem vse najslabše ali celo še bolj kaj katastrofičnega.

Seveda pa si karkoli od vsega tega lahko mislimo samo v primeru, če nas mediji kot specifična dejavnost in/ali kot način oz. vir informiranja zanimajo. Če imamo kot uporabniki ali kot ustvarjalci medijskih vsebin za to interes. In če seveda mislimo, da takšna ali drugačna zakonodaja na to vpliva.

Odsvetujem vam ugibanje, v katero od enajstih mnenjskih kategorij iz prvega odstavka se uvrščam sam. Lahko pa vam ironično namignem, da mi je skoraj vsaka od njih blizu. Razen tistih najbolj skrajnih, seveda.

Politična fikcija

Pristojna ministrica za kulturo je sprejetje novega zakona pospremila z naslednjo piarovsko izjavo:

“Osiromašeni mediji pomenijo manj družbene razprave, manj informiranih odločitev javnosti in nenazadnje tudi odločevalcev. Trdna demokracija omogoča raznovrstne medijske glasove in vključuje vse segmente družbe. Prav tako pa je pomembno za jezikovno občutljivo skupnost, kot je tudi Slovenija, in je izjemnega pomena, da ima dobro delujoče in raznolike medije.”

Vse to je po eni strani res, po drugi pa so to samo lepe misli in pobožne želje. Dobronamerna politična fikcija. Asta Vrečko se ne moti, prav pa tudi nima. Prav je, da je vlada spravila pod streho ta zakon, saj je bil dosedanji res passé, ne bo pa od novega veliko koristi. Razen pred volitvami za aktualno vlado in Levico. Tudi od morebitnega opozicijskega referenduma ne bo koristi razen za predlagatelje same. Mediji najbolj zanimajo stranke. Ker v vsakem primeru — posredno ali neposredno — služijo politiki. Mediji so hočeš-nočeš politično instrumentalizirani. Tudi če tega nočejo in če se temu upirajo.

Popotnica

Toda vrnimo se k ministričini popotnici.

Res je, da so mediji finančno in vsebinsko osiromašeni. Res je, da je družbene razprave in informiranih odločitev javnosti malo. Res je, da si javnost in odločevalci z mediji težko pomagajo. Četudi si življenja in dela brez njih ne znajo predstavljati.

Res je tudi, da trdna demokracija omogoča pestrost medijev, namenjenih vsem in vsakomur po malem. Ampak kdo pravi, da je (naša) demokracija kot politični sistem res trdna? Meni se zdi precej labilna, če se milo izrazim. In ali so dobro delujoči in raznoliki mediji res izjemnega pomena za družbo? Načeloma ja. Vendar se bomo očitno morali znajti brez njih.

Vzdržno, nevzdržno, ne vzdržno

Ni pa Vrečkova edina, ki se ne moti in obenem nima prav. Kdorkoli si o medijih kaj misli, se ne moti, prav pa tudi nima. (In v to kategorijo spadajo tako zlohotni, špilferderberski desničarji kot tudi naivni in oportunistični levičarji.) Mediji imajo problem — in mi imamo problem z njimi —, ki je vsem na očeh, vendar ga ne priznavamo.

Problem je v tem, da slovenski mediji ne morejo biti vzdržni. Kvalitetno novinarstvo stane, denarja zanj pa kljub predvideni državni pomoči ne bo nikoli dovolj. Na slovenskem tržišču — če temu minimarketu brez ekonomije obsega sploh lahko tako rečemo — tega manka ne bo nikoli mogoče kompenzirati s prihodki od prodaje in oglaševanja.

Tu pa sta še dve stvari. Prvič, naši mediji niti vsebinsko ne morejo biti vzdržni. Slovenski intelektualni, izobrazbeni in nasploh demografski bazen je preprosto premajhen. Kdo bo delal medije pri tako omejenem številu ljudi, ki nekaj vejo in znajo in se jim obenem ljubi?

Da ne bomo čisto brez

In drugič, tudi če bi medije delalo dovolj vsaj solidnih, če že ne vrhunskih — in po možnosti celo spodobno plačanih — zanesenjaških ekspertov, to še ne bi bil odgovor na vprašanje, koga bi to sploh zanimalo. Koliko ljudi bi te vsebine bralo oz. kupovalo. Ministrstvo za kulturo tega ne bo moglo nikoli dovolj subvencionirati, pa če se na glavo postavijo od radodarnosti.

Zanimanje javnosti za informacije se permanentno in ireverzibilno degradira oz. trivializira. Koliko ljudi (še) zanimajo družbene razprave in informirane odločitve? Katere so te razprave in odločitve? Pa raznolikost, raznovrstnost medijev (kot se zdaj reče pluralizmu, o katerem sanjamo že desetletja)? Katere ciljne skupine rabijo raznolike medije? Tistih nekaj mini tržnih niš?

Ponavljam: ZMed gor ali dol, še naprej se bomo morali znajti z defektnimi ali vsaj disfunkcionalnimi mediji. Z informiranjem za silo. Tako kot doslej. Da ne bomo čisto brez.