Nedavno sem v Dnevniku prebral dva članka — tega in tega —, ki ju nisem razumel. Pa ne zato, ker bi bila nerazumljivo napisana. Nič mi ni bilo jasno, ker sta poročala o birokratski brozgi in o butastih pripombah moralistov.

Gre za primer starke, ki so jo konec maja blizu Maribora do smrti pogrizli trije psi. Dva so veterinarji uspavali že čez dva tedna, tretjega pa po izvedenskem mnenju še tri tedne pozneje.

V upravnem delu zgodbe je preveč epizod in stranskih oseb, zato je ne bom obnavljal. Omejil se bom na citate tistih najbolj zmešanih.

Zaščitniki živali so se po tretji usmrtitvi namreč začeli oglašati, da je bila zadnja konjederčeva žrtev “prijazna psička, ki si ni zaslužila smrti”.

Konec citata.

In še eden: psici (angl. “bitch”) z bogaboječim imenom Madona je nevladna organizacija Animals Matter — pa black lives tudi — na Facebooku zaželela, “naj počiva v miru”.

Vplivnica in vplivanec

So pa še drugi citati. Recimo od znane živalivarstveniške aktivistke, zagovornice veganstva, youtuberke, vlogerke — in nenazadnje tudi punce od predsednika vlade Republike Slovenije.

Tina Gaber je skratka na Facebooku objavila: “Madona je umrla po odločitvi sistema, ki ji je hladnokrvno, birokratsko, s kopico uradniškega strahu in ignorance ter brez vsakršne moralne refleksije vzel življenje.”

Če je gospodična Gaber res tako imenovana vplivnica, bi me zanimalo, ali vpliva tudi na svojega fanta. V tem primeru bi lahko upravičeno pričakovali, da bo poskrbel, da Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) ne bo več “hladnokrvno, birokratsko, s kopico uradniškega strahu in ignorance ter brez vsakršne moralne refleksije” evtanazirala ljubkih plišastih živalic, ki včasih koga malo ugriznejo.

Da pa le ni tako vplivna, sklepam iz dejstva, da od tiste hajke proti nutrijam — tako imenovanega odlova/izlova —, za katere se je Tina Haber enako naklonjeno zavzemala kot za ubogo bulterierčico Madono, vzdolž Ljubljanice ni nikjer več videti vidrine sorodnice.

Običajne prometne nesreče

Slovenci imajo milo rečeno zelo zanimiv odnos do živali, če ne celo patološkega. Petindvajset let je že, odkar so kranjski mulci pobijali mačke iz objestnosti (in za to poželi več obsojanja kot Metod Trobec in Silvo Plut skupaj). Petnajst let je že od afere bulmastifi. Dvajset let bo kmalu, odkar so isti trije psi brutalno napadli mimoidočega, da je komaj preživel. Šest let je, odkar je pobesnel pes pokončal osemletno punčko [glej tukaj, originalni link je pokvarjen], ki ga je zmotila na “njegovem” dvorišču.

In če ob teh dogodkih ni ravno izbruhnila tračarska, politična, seksualna, birokratska in sodniška afera, je vse skupaj šlo mimo medijev tako hitro kot običajna prometna nesreča s smrtnim izidom.

Pa ne gre vedno samo za pse in mačke. Včasih gre tudi za svinje. Osem let bo, odkar je nadobudna umetnica čez pol centra Ljubljane vlekla mrtvo svinjo, da bi opozorila na to, kaj vse so ljudje pripravljeni narediti, da se dobro najejo.

Bisere svinjam

Zgoraj omenjena vplivnica je po drugi strani nedavno naredila reklamo za vnovično potrditev Zakona o zaščiti živali, na katerega so slovenski senatorji dali veto, čeprav ali nemara prav zato, ker je v njem člen, ki po novem zapoveduje anesteziranje pujskov pri kastraciji. Da pujski ne bi trpeli — in da ne bi trpeli mesojedi gurmani, ko bi pri uživanju svinjine zaznavali vonj po merjascu.

Sicer sem že jedel merjaščevo meso (ali izdelek iz merjaščevega mesa), vendar ne vem, kako merjasec diši. Neprijetno najbrž ne, sicer tega mesa ne bi uživali.

Kakorkoli, kastriranje pujskov zaradi vonja se mi zdi gnusno in perverzno. V vsakem primeru, z anestezijo ali brez. Kot omnivor (raje) ne razmišljam, kako pride meso na moj krožnik, ampak po tem razkritju me pa res mika, da bi se principielno odpovedal svinjini.

Shizofreno

Kastracijo pujskov pod obvezno anestezijo je s propagandnim videom za Zakon o zaščiti živali podprl tudi zgoraj omenjeni vplivanec. To pove precej o shizofrenem slovenskem odnosu do živali. Nismo še namreč videli predsednika vlade, ki bi kužku — prijaznemu, ne kake od tistih groznih in nevarnih pasem — na YouTubu dal petko, češ, “pa smo zakon uštimali”. Ker če ste pozabili, to je obenem isti človek, ki je pred leti povsem smiselno priporočal, da ni treba vsak dan jesti mesa.

Zarečene svinjine se največ pojé.