Matevž Lenarčič — pilot, biolog, ekolog in človek, ki je svet videl z višine, s katere državne meje postanejo nekoliko manj pomembne — je te dni na Facebooku objavil dolg seznam stvari, ki jih po njegovem mnenju trenutna oblast zanika. Zanika Gazo, zanika podnebne spremembe, zanika onesnažen zrak, zanika znanost, zanika zgodovino, zanika lastne obljube … — in vse, kar ji ne ustreza.

Ne bom ponavljala Lenarčičevega celotnega zapisa. Še posebej ne njegovega zaključka. Danes je namreč referendumski dan, ko velja volilni molk. Me je pa ob njegovem naštevanju začela zanimati ena sama beseda.

Zanikati.

Če zanikaš, je življenje preprosto 

Čudovito uporabna beseda je to. Če želiš problem rešiti, moraš za to nekaj narediti. Vložiti svoj trud, znanje, čas, denar. Če problem zanikaš, pa ti ni treba narediti ničesar. Zelo enostavno, kajne? Če priznaš, da je zrak onesnažen, moraš razmišljati, kako ga bomo naredili čistejšega in koliko nas bo to stalo. Če priznaš, da se podnebje spreminja, moraš sprejemati neprijetne odločitve. In tudi to stane. Spremljajoče spremembe tudi niso vsem po volji. Če priznaš, da si nekaj obljubil, te lahko kdo vpraša, zakaj obljube nisi izpolnil. Če priznaš, da si se zmotil, se moraš morda celo opravičiti.

Če vse to zanikaš, je življenje mnogo preprostejše.

Tako problem preneha biti problem, njegovo “problematičnost” pa prevzame človek, ki govori o tem istem problemu. Ekolog postane aktivist. Zdravnik postane lobist. Novinar postane politični nasprotnik. Nevladnik je tako ali tako zajedavec. Strokovnjak postane “tako imenovani strokovnjak”. Statistika je manipulacija, če ne kaže “pravih” številk. Raziskava je naročena, če ni po naši volji. Medij pa sovražen, če o nas ne piše zgolj najlepše.

“Poligon demokracije”

In glej ga ptička — prvotnega problema skoraj ni več. Zanikanje je genialna politična tehnika, ker ne potrebuješ dokaza. Dovolj je zasejati dvom. Ustvariti občutek, da nekaj morda ni (čisto) res. Morda znanstveniki pretiravajo. Morda številke niso prave. Morda novinarji ne povedo vsega. Morda je bilo nekoč drugače. Morda je vse skupaj politično.

Morda. Majhna beseda z velikim političnim učinkom, ki takoj ponudi velik “poligon demokracije”. Tam ima lahko vsak svoje mnenje, vsi pa smo enakovredni udeleženci razprave. Kar je videti krasno.

Težava je samo v tem, da recimo fizika, medicina, biologija in atmosfera niso kaj prida demokratične. O koncentraciji škodljivih delcev pač ne moremo glasovati. V zraku jih je toliko, kot jih izmerijo temu namenjene naprave. O tem, ali cigaretni dim škoduje zdravju, tudi že dolgo ne ugibamo več. Dokazano je, da škoduje. Alkohol ne postane manj škodljiv, če parlament spremeni uro, do katere ga je dovoljeno prodajati. In povprečna temperatura planeta se žal ne spusti za dve stopinji samo zato, ker smo se odločili, da je razprava o podnebnih spremembah ideološka.

Narava je na tem področju precej neprijetna sogovornica. Ne bere koalicijskih pogodb in ne spremlja tiskovnih konferenc. Vseeno ji je, kdo je na oblasti, saj je popolnoma nedovzetna za politično komuniciranje.

Preveč udobno

Zanikanje seveda ni izum ene vlade, ene stranke ali enega političnega pola. To bi bilo res preveč udobno. Vsi ga poznamo. Zanikamo svoje dolgove, dokler ne pride izvršba. Zanikamo bolezen, dokler nas telo ne ustavi. Zanikamo težave v podjetju, dokler ne zmanjka denarja. Zanikamo težave v odnosu, dokler nekdo ne odide. Zanikamo, da otroku ni dobro, saj ima vendar vse. 

Zanikanje je zelo človeško. Kratkoročno je celo prijetno, ker nam omogoča, da danes ne naredimo ničesar. Račun pa pride praviloma jutri.

In prav zato je v politiki zanikanje toliko manj nedolžno. Posameznik plača posledice lastnega zanikanja iz svojega žepa. Ko zanika država, pa račun na koncu razdeli med vse nas. Tudi med tiste, ki morda niso ali nismo ničesar zanikali.

Najbolj prava resnica

Današnji čas pa ponuja še eno, zlasti politično udobje. Ustvariti je mogoče toliko različnih resnic, da se človek nazadnje utrudi od iskanja najbolj prave. Ena velja za televizijo, druga za družbena omrežja, tretja za lastne volivce, četrta za koalicijskega partnerja, peta za Bruselj, šesta pa za arhiv — če bo nekoč kdo preverjal, kaj smo pravzaprav rekli. Ko ima vsak svojo resnico, postane odgovornost skoraj odveč.

Danes je superreferendumska nedelja, ko veliko govorimo o demokraciji. Izpolnili bomo štiri glasovnice in se odločili o vprašanjih, v zvezi s katerimi nas država sprašuje za mnenje. Volilni molk je zato koristna institucija. Za nekaj ur zmanjša hrup in nam pusti prostor, da ločimo argument od slogana, dejstvo od razlage in priznanje napake od njenega zanikanja.

Imeti vedno prav je propaganda. Priznati, da nimaš, pa je odgovornost.