Jesen je čas miru in reda. Vse, kar je v naravi raslo, zdaj v naravi dozoreva. V vinogradih je grozdje pobrano, na poljih kombajni spravljajo pridelek, v sadovnjakih diši po jabolkih, v kleteh po moštu. Jesen je čas, ko se pokaže, kako marljivo in vztrajno smo delali čez leto. Čas, ko narava ne laže. Žanješ to, kar si sejal.

A če pogledamo v politiko, je jesen drugačna. Tam ni omembe vredne žetve. Bilance so slabe. Težko je celo oceniti, kdo politiko vodi, saj ni nobenega reda. Predsednik vlade pravi eno, minister zavije drugače. Če ne on, pa koalicijski partnerji. Namesto plodov dobivamo prazne obljube. Politika se jeseni ne ustavi kot narava, da bi ocenila, kaj je bilo narejenega, ampak začne proizvajati nove iluzije. Jesen je v naravi ciklus, v politiki pa vrtenje v prazno. Še posebej, če gre za jesen pred volitvami.

Bilanca, nebuloze in izmišljotine

Če naredimo gospodarsko bilanco, je podoba precej klavrna. Gospodarska rast je komaj zaznavna. Naložbeni cikli so šibki, draginja pritiska na vse sloje. Podjetja se soočajo s pomanjkanjem delovne sile in naraščajočimi obremenitvami. Država bi morala oblikovati krizni načrt — a ga nima.

Namesto tega poslušamo nebuloze o božičnici. Premier si jo je izmislil pred volitvami kot obvezno izplačilo v vseh podjetjih. Dva meseca pred predlaganim izplačilom. Cvetka v šopku njegovih verbalnih bravur v zvezi s tem pa je bila misel, da zaposleni najbolje poznajo svoje podjetje, zato naj kar sami glasujejo, ali si jo zaslužijo. No comment!

In vse to se dogaja v času, ko gospodarstvo ne potrebuje všečnih floskul, temveč bolj kot vse drugo pričakuje stabilnost, predvidljivost, podporo in dialog. Slovensko gospodarstvo že dolgo opozarja, da se duši pod težo vladnih davčnih izmišljotin. A ta vlada ga ne sliši. Ker se sploh ne pogovarja. Ne pozna dialoga. Vlada pač vlada.

Predvolilna kuhinja

Tudi ljudje smo utrujeni. Plače ne dohajajo stroškov življenja, negotovost raste. Danes je v Sloveniji več strahu kot zaupanja. In prav v takem okolju raste nekaj drugega — populizem.

Populizem cveti tam, kjer gospodarstvo stagnira. Rast BDP je minimalna, rast populizma pa eksponentna. Koalicija se obnaša, kot da je predvolilna kuhinja tovarna instantnih ukrepov. Kar je še včeraj zavračala, je čez noč postalo čudežna rešitev. Vse je dobro, če le prinese glasove. Politika danes ne rešuje problemov, temveč išče všečne fraze, s katerimi si kupuje čas. In glasove na naslednjih volitvah.

Primerov ne manjka. Naj omenim samo ministra, ki je že pred časom samozavestno izjavil, da digitalni sistem za izvajanje dolgotrajne oskrbe deluje. Danes, ko to pišem, so izdali prvo odločbo. Na roke, s svinčnikom. Če to ni ironija jesenskih absurdov, potem ne vem, kaj je.

Odklopiti infuzijo?

Če mislite, da je to vrhunec slovenskih žetvenih absurdov, se motite. Jesen je prinesla še eno “genialno” idejo — billboarde s sporočilom o “SLOEXIT-u”. Ker Bruselj da odloča o našem denarju, mejah in varnosti. “Ne bodi EU hlapec” pravi tekst, ampak “suvereni Slovenec”.

Suverenost? Kako suverena bi bila Slovenija zunaj Evropske unije? V svetu, kjer velike sile krojijo trgovinske sporazume, cene energije in varnostne pakte? Suverena bi bila samo naša nemoč. Imeli bi manj varnosti, manj vpliva in manj prihodnosti.

V času, ko Evropa išče odgovore na vojne, migracije, energetsko krizo in podnebne spremembe, se pojavi nekdo, ki ponuja rešitev v obliki izstopa Slovenije iz EU. Kot bi si bolnik s težko boleznijo odklopil infuzijo, ker mu ni všeč okus zdravila. To ni suverenost, to je samouničenje.

Izstop iz EU bi bil najbolj nesuveren korak, ki bi ga lahko Slovenija naredila. To ne bi bil korak v svobodo, temveč v osamo in pozabo. Ta nori billboard je poziv k popolni izgubi vpliva, ki ga kot majhna država brez močnih povezav ne moremo nadomestiti.

Mlin brez žita

Jesen bi morala biti čas bilanc, toda v politiki ni kaj obirati. Ni pridelkov, ni prebojnih reform, ni jasne poti. Obstaja samo politika, ki se vrti v krogu praznih obljub in nevarnih iluzij.

Slovenija je danes precej podobna mlinu brez žita: vrti se, hrupno je — rezultata pa ni. Politiki so se zaciklali: obljubljajo, čakajo aplavz in se sprenevedajo — ko pridejo prvi problemi, pa pridejo z novimi obljubami. Tako se vse vrti v prazno, ljudje in podjetja pa medtem čakajo na resnične odgovore.

Upanje, da bo prihodnjo jesen letina boljša, pa vendarle še obstaja. Ne le v naravi, morda tudi v politiki. Volili bomo. Mi.