Ko to pišem — torej v četrtek zjutraj —, še ne morem vedeti, kako so/bodo poslanci glasovali o predlagani ureditvi oz. prepovedi izobešanja tujih, neslovenskih državnih in drugih, nedržavnih, simboličnih zastav nad vhodi v slovenske javne ustanove. Glede na obstoječe razmerje sil pa lahko domnevam, da se je/bo parlamentarna večina strinjala z idejo.

Update: In so se res. S 47 glasovi proti 34 je bilo odločeno, da je predlog “primeren za nadaljnjo obravnavo”.

Zaskrbljeni vladni predlagatelji so skratka prepričani, da je ta praksa neprimerna. Ergo, treba je popraviti 14. člen Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (ZGZH).

Kdo je najbolj pameten

Recimo, da je to vredno nekega razmisleka. V Sloveniji se radi ukvarjamo z ne nepomembnimi zadevami v zvezi z državnimi simboli, ki pa so sicer zanimive in pridejo prav za prestiž dokazovanja, kdo je najbolj pameten.

Zakon je res zmeden in potreben amandmiranja. Jaz osebno imam specifične pomisleke, ki z odločanjem o izobešanju drugih zastav nima nobene zveze. Dejstvo je namreč, da se razen estetsko senzibilnih sitnežev skoraj nihče ne zaveda, da ima Slovenija obupno grd grb in zafurano zastavo. Toda na te vizualne izboljšave oz. popravke lahko kar pozabimo. Nihče ne bo spremenil zastave. Kar je, je.

Smešno, če že ne moteče pa je tudi to, da ZGZH definira tako imenovano slovensko narodno zastavo — namreč belo-modro-rdečo, v bistvu rusko, panslavjansko trobojnico brez državnega grba — in kao fleksibilno, liberalno, neregulirano, privatno uporabo le-te. Kot da smo leta 1848, ko jo je Lovro Toman revolucionarno prvič izobesil na današnji Volkovi ulici.

Nekoč na pol droga

Prvopodpisani pod že pred časom vložen predlog — kdo drug kot Zoran Stevanović — ima enkrat za spremembo vsaj do neke mere prav, ko pravi, da na tem področju obstaja “pravna praznina”.

Leta 1994, ko je bil ZGZH sprejet, še ni bilo v navadi, da bi javne ustanove na tak način izražale podporo tem ali onim državam ali skupnostim. Zato tega v zakonu sploh ni. Po 11. septembru 2001 je bilo sicer veliko izražanja solidarnosti z ZDA. Tudi uradnega, vendar na klasičen način. Bil je dan žalovanja, bile so zastave na pol droga. (Slovenske, da ne bo pomote).

Tistega leta je bila v Ljubljana prva Parada ponosa pri nas, vendar je trajalo vsaj do leta 2014, ko je Zoran Janković na Magistratu izobesil mavrično zastavo in razglasil Ljubljano za LGBT prijazno mesto. Mavričizacija pročelij je postala stalna junijska praksa Ministrstva za kulturo leta 2022 pod patronatom Aste Vrečko — do letos, ko je njena naslednica IFJ to prakso skenslala —, v svojem mandatu pa je s tem začela tudi Nataša Pirc Musar. Njeni predhodniki tega niso počeli. Pa čeprav niso bili homofobi.

Navada ali moda

Podporno izobešanje tujih državnih zastav je mogoče natančneje datirati: po 24. februarju 2022 je na poslopju (Janševe) vlade nekaj časa vihrala ukrajinska zastava, po začetku izraelskega genocida pa (že v Golobovih časih) palestinska. Takrat je to bilo že zdavnaj v navadi — da ne rečem v modi —, vendar tudi bolj komplicirano oz. politično niansirano. Janševa vlada je v znak solidarnosti izobesila izraelsko zastavo že maja 2021, ko sta se Hamas in IDF raketirala, Golobova vlada pa je ni izobesila niti po Hamasovem pokolu 7. oktobra 2023 s čez tisoč žrtvami. Izraelske zastave ni bilo takrat na nobeni slovenski javni ustanovi. So se pa po začetku genocida z izraelskimi povračilnimi ukrepi za iztrebljenje Hamasa pojavile palestinske zastave. Pa ne samo na Gregorčičevi 20-25, 1000 Ljubljana.

Podpora ali nepodpora

Izobešanje ali neizobešanje tujih državnih in nedržavnih zastav na javnih ustanovah je uradna podpora ali nepodpora dotični državi in družbeni vrednoti. To je menda jasno. Ne razumem pa nečesa drugega. Zakaj sploh predlagatelji menijo, da bi se politične instance morale vzdržati neverbalnega, pravzaprav dekorativnega, akcesoriziranega izražanja stališč?

Ideja je bizarna. Pljunek v lastno skledo. Čemú to urediti oz. prepovedati, ko pa se po drugi strani dobesedno nikoli ne vzdržijo besednega izražanja stališč do česarkoli? Vključno s taistimi podporami in nepodporami državam in družbenim vrednotam? Never, ever. Zavzemanje in izražanje stališč je neizogiben del njihovega poklica. Zakaj zdaj naenkrat domoljubno in suverenistično slepomišijo — da, s prstom kažem na Resničarje! —, češ, to je vendar Slovenija, zato ne moremo in ne smemo izobešati enih ali drugih zastav na javne ustanove, ker se v državotvornem smislu to pač ne spodobi. Karkoli že je namen podpore ali nepodpore. Pa če sta mišljeni še tako moralno in dobronamerno. Kot da ne bi bilo izražanje stališč za politike nekaj najbolj normalnega — ali vsaj običajnega, če so že stališča sama abnormalna. Neglede na to, ali se z njimi strinjamo ali ne.

Kaj jih je skratka prijelo, da se hočejo naenkrat delati nevtralne? Ali jim ni jasno, da prepovedujejo izobešanje neslovenskih zastav tudi sami sebi, če jih bodo prepovedali kar vse počez?