Da se je vrla RTV Slovenija odločila — skupaj z za zdaj še štirimi drugimi javnimi brodkasterji —, da bo zaradi dovoljene udeležbe Izraela bojkotirala Evrovizijo, je presenetljivo in obžalovanja vredno. Slovenija ne samo ne bo sodelovala na Evroviziji 2026 na Dunaju, ampak na naši nacionalki niti ne bo prenosa.

To je šok. Pa ne zato, ker bi mislili, da RTV tega ne bi smela narediti, ampak zato, ker smo organsko navlečeni na Evrovizijo. Evrovizija je za mnoge nekemična oblika zasvojenosti. Desetletja in desetletja smo se enkrat na leto s tem dopingirali, brez razmišljanja in rade volje inhalirali nove in nove zvezdne praške, konzumirali ta vedno bolj odštekani eurotrash in temu primerno uživali in godrnjali, se veselili in zabavali in zgražali.

Zdaj pa kar naenkrat konec. To bo odtegnitvena kriza. Maja 2026 bom imel mrzlega purana.

1973

Izrael je kot prva neevropska država prvič sodeloval na Evroviziji leta 1973. Meni se je to že takrat zdelo čudno. Seveda iz geografskih razlogov, ne političnih. Tako kot se mi je leta 2015 zdelo še bolj čudno, ko je na Evroviziji začela sodelovati Avstralija.

Tistega leta, ko sta v nekem drugem glasbenem svetu izšli plošči The Dark Side of the Moon od Pink Floydov in Over-Nite Sensation od Franka Zappe, je bila Evrovizija v Luksemburgu. Leto prej je namreč v Edinburghu zmagala Vicky Leandros s skladbo Après toi. Izrael je premierno zastopala pevka Ilanit s skladbo Ej šam in se uvrstila na četrto mesto. To je bila do takrat najboljša uvrstitev za katerokoli debitantsko državo. V Luksemburgu je ponovno zmagala Luksemburžanka Anne-Marie David s skladbo Tu te reconnaîtras, ki je za las premagala španske Mocedades s skladbo Eres tú — ki je potem postala svetovni hit — in Cliffa Richarda iz Združenega kraljestva. Jugoslavijo je takrat zastopal Zdravko Čolić s skladbo Gori vatra in si s Francozinjo razdelil predzadnje, petnajsto mesto. Ker pa Luksemburg naslednje leto ni želel ponovno gostiti Evrovizije, se je prijavilo Združeno kraljestvo. Zato je Abba z Waterloojem zmagala v Londonu. Naša Korni grupa pa je bila s skladbo Generacija ’42 takrat dvanajsta.

München

Treba je tudi vedeti, da je bila Evrovizija leta 1973 le sedem mesecev po masakru na olimpijskih igrah v Münchnu, kjer so palestinski teroristi iz skupine Črni september najprej ugrabili in po nekaj dneh — po nespretnem posredovanju nemške policije — pobili enajst izraelskih športnikov. Zato je bila ta Evrovizija tudi zahtevna varnostna operacija. Izraelska delegacija je bila ves čas zastražena in nastanjena ločeno. Ilanit je pod obleko baje nosila neprebojni jopič. Zastraženi so bili tudi predstavniki Združenega kraljestva, ker je obstajala možnost napada Irske republikanske armade. Terorizem je bil v zraku.

Arganovo olje

Danes je vse drugače. Golde Meir ni več, zdaj je tu Benjamin Netanjahu. Izraelska multinacionalka Morrocanoil je že nekaj let glavni sponzor Evrovizije. Denar ne smrdi, ampak diši po arganovem olju. Podjetju nekateri očitajo kulturno apropriacijo — ker blagovna znamka pač nima nobene veze z Marokom —, in ker aktivisti sumijo, da nekatere svoje artikle izdeluje na palestinskih ozemljih, ki jih je Izrael zasedel. To bi bilo mogoče dokazati, vendar ni dokazano.

A kakorkoli, težko je ne misliti, da so v EBU sami cepci — ali da so vsaj v večini —, ki se kontroverzno sprenevedajo z dvojnimi merili do Rusije in Izraela in z zlajnanim zatrjevanjem, da Evrovizija mora ostati apolitična.

Ampak tako se samo reče. To niso dvojna merila. Merila Evropske brodkasterske zveze so jasna. Izrael lahko sodeluje na Evroviziji zato, ker se pred Palestinci samo brani — čeprav pri tem kao nehote, kot kolateralno škodo, ubija tudi nedolžne otroke in druge, domnevno ali dejansko Hamasu naklonjene civiliste —, medtem ko je Rusija napadla Ukrajino iz golih ekspanzionističnih, ergo hudobnih, nesprejemljivih teženj. Zato Izrael ja, Rusija pa ne.

KAN-kan

Predsednica uprave RTV Slovenija Natalija Gorščak je v zvezi s tem pametno pripomnila, da Izrael oziroma izraelska nacionalka KAN vztraja pri sodelovanju na Evroviziji — s podporo EBU, seveda — iz političnih razlogov. To jim je v interesu. Če Izraela ne bi bilo več na Evroviziji — po lastni odločitvi ali zaradi prepovedi sodelovanja —, bi to bila marginalna, a ne nepomembna (samo)nezaupnica njihovi politiki do Palestine. Predvsem pa je Izraelcem v interesu — čeprav verjetno ne v zavestnem ali celo strateškem —, da Evropo destabilizirajo. Da jo sprejo. Tako kot Trump. Ali tako kot Putin. Tudi na nivoju popularne kulture.

Voici les résultats du jury israélien: Benyamin Nétanyahou, douze points!

Na preizkušnji

Kaj bomo Slovenci letos brez Evrovizije? Glasbeno neudeležbo bomo — vsega hudega in le redko dobrega navajeni — preživeli. Da pa niti prenosa ne bomo gledali, bo veliko hujša preizkušnja. Tolažimo pa se lahko s tem, da Evrovizija že dolgo ni več to, kar je bila in da nam detoksikacija — morda celo permantna — ne bo škodila.