Čeprav bom na referendumu 23. novembra glasoval za Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja — in to že drugič! —, mi ni všeč, da zagovorniki oz. predlagatelji užaljeno in/ali mačevalno tožarijo nasprotnike zakona zaradi domnevnega, morda morebitnega kršenja zakonskih določil. To se mi zdi pametnih ljudi nevreden in malenkosten legalistični kverulantizem.

Gre da za to, da se Cerkev vključuje v referendumsko kampanjo, čeprav se ni prijavila kot organizator. Zavezništvo Moje življenje, moja pravica — društvo Srebrna nit (pobudniki ZPPKŽ) ter stranke Gibanje Svoboda, SD, Levica in Pirati (vsi prijavljeni kot organizatorji) —, je prepričano, “da je katoliška cerkev s svojimi aktivnostmi v času kampanje prestopila zakonske in ustavne okvirje dovoljenega političnega delovanja”.

Propagandizem

Cerkvi očitani propagandizem je tipičen primer tega, da nekdo z lahkim srcem in brez slabe vesti počne nekaj, kar je načeloma prepovedano, ker je prepričan, da to ni to, ampak je temu samo podobno. Tisti, ki zastopajo nasprotne interese in stališča, pa se potem na to obešajo — češ, to ni podobno, ampak točno to, kar je prepovedano.

To se dogaja zato, ker so meje med dovoljenim in prepovedanim slabo definirane. Meglene. Ohlapne, neposplošene. Nerealne, anahronistične, nepraktične. Neživljenjske, kot se reče.

Poglejmo to na konkretnem primeru.

Prepovedano ni prepovedano

Zavezništvo še pravi: 

“V slovenskem pravnem redu je verskim skupnostim prepovedano delovati kot politične stranke ali se organizirati kot politični subjekti. Verske skupnosti lahko izražajo svoja mnenja, tudi o političnih vprašanjih, vendar pa ne smejo organizirano vplivati na volilne procese ter na tak način nastopati v referendumskih in volilnih kampanjah.”

In še:

“Cerkev je organizirano pripravila, razdelila in izobesila plakate in podobice, ki nagovarjajo ne zgolj k udeležbi na referendumu, temveč tudi h glasovanju proti uveljavitvi ZPPKŽ. Poleg tega so najavili, da bodo financirali taksi prevoze na volišča in napovedali še druge aktivnosti v tej referendumski kampanji.”

Nobene razlike

Cerkev ne sme “organizirano vplivati” in “na tak način nastopati” v politiki? Kaj to pomeni? Kakšen, kateri in čigav vpliv pa je organiziran vpliv? Ali je vpliv RKC že po definiciji organiziran, ker je RKC pač organizacija?

In kaj sploh pomeni “delovati kot politična stranka” in “organizirati se kot politični subjekt”?

Razen da ima stranka statusno ali poklicno gledano člane in poslance, ki nekaj političnega govorijo in delajo kot člani in poslanci  — in da je seveda registrirana kot stranka —, ni med njo in Cerkvijo ali magari ta zadnjimi influencerkami praktično nobene razlike. Eni in drugi in tretje lahko govorijo, kar jim paše. Tudi o ZPPKŽ, če ravno nanese. Ne da bi se prijavili na DVK.

Vsak cepec

Kakšen je točno način, na katerega Cerkev ne bi smela nastopati v kampanji? Precizirajte, prosim. Če morete. Pravite, da lahko ima mnenje. Kako ste prijazni. Torej ne bi smela razobešati ali razdeljevati propagandnih podobic? To vendar lahko dela vsak cepec, ki se mu ljubi posneti podkast. Le da on tega ne obeša na posvečene stene, ampak na YouTube.

Organizirano? Kaj pa to pomeni? Po mojem, da vse gladko teče. Po vašem pa, da je za tem nek zlohoten namen. Namreč to, da hočejo, da izgubite na referendumu.

Tekmovanje za pozornost

Kampanja — volilna in referendumska — je v bistvu prepričevanje in tekmovanje za pozornost. Vpliva tisti, ki ima nekaj prepričljivega povedati, in ki zna pritegniti pozornost. To pa je seveda tudi RKC. Pričakovati, da bo Cerkev diskretno držala pesti pod talarjem za izid referenduma, ki bi ji bil po volji, je iluzorno. In tako tudi ni dolžna ravnati. 

Slovenska zakonodaja je na veliko področjih ena sama zmeda. Volitve in referendumi so tak tipičen primer. Še posebej domislica s famoznimi organizatorji. Še dobro — čeprav čudno —, da izražanje demokratične volje pri nas funkcionira brez resnejših zapletov.

Organizatorji 

Na strani DVK sem si ogledal seznam organizatorjev referendumske kampanje za ta dotični referendum. To je totalno brezvezna birokratska pogruntavščina. Poleg političnih strank in bolj ali manj kompetentnih in/ali zainteresiranih drugih pravnih oseb se h koritu očitno prijavljajo tudi posamezniki, ki se čutijo dolžne pristaviti svoj lonček.

Ampak glavno, da so prijavljeni kot organizatorji. Ker če so prijavljeni, jim nihče nič ne more. Lahko nekaznovano obešajo podobice. Po drugi strani pa jim to tudi nič ne pomaga. Mediji se ne bodo zanje prav nič bolj zmenili, če se že prej niso. Niti nacionalka, ki bi se morala, pa se po lastni presoji ne, ker jo zanimajo tisti bolj telegenični.

Birokracija je v Sloveniji obvezna. Za vsako figo moraš nekaj urediti, da ne bi prišlo do zlorab. In trikrat lahko ugibate: do zlorab v večini primerov resda ne prihaja — zato pa prihaja do čudaštev in neumnosti.

Posvečeni

Cerkev torej ne bi smela konkurirati organizacijsko posvečenim propagandistom, izven te zbirokratizirane sheme? Ne vem, zakaj ne bi. Saj ima kaj povedati na to temo. Več že kot tisti, ki so na njeni strani.

Hoteli ste zakon, napisali ste zakon, zmagali ste na referendumu, sprejeli ste zakon — zdaj se pa potrudite do konca in zmagajte še na drugem referendumu. Ne tožarite Inšpektoratu za notranje zadeve. Denunciantstva smo že naveličani. Pritegnite pozornost na drugačen način. S pritoževanjem, češ, kaj (vam) delajo, ne boste spreobrnili nikogar.