V četrtek zvečer sem si na Televiziji Slovenija z zanimanjem ogledal nekakšno poletno omizje pod naslovom Mediji znova tarča politike?. (Čemú ta vprašaj?) Beseda je tekla o recentnih in realnih grožnjah, ki so jih mediji deležni od politikov že od nastopa nove oblasti, pa tudi o prezirljivem in privoščljivem verbalnem poniževanju, ki se je razpaslo po spomladanskem puču.

Insajderske debate o poteh in stranpoteh našega poklica nerad spremljam, ker so večinoma neproduktivne. Do neke mere je bila neproduktivna tudi ta, vendar je kljub temu vredna pohvale. Že zato, ker v oddajo niso povabili običajnih osumljencev. Namreč tistih aboniranih strokovnjakov, s katerimi se pametnim medijskim delavcem splača strinjati vsaj iz spodobnosti in solidarnosti, če ne tudi iz profesionalnega prepričanja.

Informacijska uteha

Eno od ključnih vprašanj, ki jih je v oddaji načela rutinirana voditeljica Tanja Starič, je bilo naslednje: “Kdo so naši zavezniki?”

Res, kdo še drži z mediji? 

Eksplicitnega odgovora od udeležencev omizja nisem slišal. Pa saj ga niti nisem pričakoval. Med vrsticami replike radijke Tatjane Pirc je bilo rečeno — če sem prav razumel —, da je naš morda edini zaveznik javnost oz. tisti del javnosti, ki od medijev še pričakuje verodostojne informacije; vendar pa to zavezništvo ni niti permanentno niti stabilno, temveč se pojavi samo občasno, ko nastopijo kočljive situacije in ko javnosti ne preostane drugega, kot da se po informacijsko uteho zateče k mainstream medijem.

Tako kot je bilo?

Prevladujoče prepričanje medijev in medijskih izvedencev temelji na ne napačnem zavedanju, da so v tradicionalnem informacijskem obratu še vedno vsaj latentno prisotne kredibilnost, zanesljivost, prepričljivost in resnicoljubnost. Torej kvalitete, ki da jih javnost še vedno ceni. Vsaj načeloma — (in) če se ji zljubi in splača.

Problem pa je v tem, da novinarji to ugašajočo latentnost še vedno dojemajo kot rešitev. Da bodo z vztrajnostjo prepričali ljudi, da bo nekega dne spet tako, kot je bilo v dobrih, starih časih brez interneta, brez podkasterjev in influencerjev, brez družbenih omrežij in brez pripadajoče, vseprisotne populistične drhali. Ko je bilo normalno ali celo samoumevno biti naročen na časopis in ko je bila RTV Slovenija bolj vredna svojega drobiža. In predvsem tako kot takrat, ko politika še ni bila debilizirana.

Bojim se, da ne bo nazaj teh časov.

Kaj pričakovati od politike …

Nepoboljšljivim medijskim idealistom bi rad dopovedal, da nimajo zaveznikov. Vsaj ne pravih, zanesljivih in učinkovitih. Predvsem pa nimajo zunanjih zaveznikov. Sami sebi so edini zavezniki. Vsi drugi se do njih obnašajo kot brezvezniki.

Politiki? Kar zadeva politike, lahko mediji računajo kvečjemu na moralno podporo predsednice republike — ki pa jim ne bo mogla kaj prida praktično pomagati, če bo prišlo do črnega scenarija.

Računati na trenutno opozicijo pa bi bilo tako ali tako nesmiselno. Tudi če bi še bila na oblasti. Največ, kar lahko opozicija za medije stori, je to, da aktualno oblast diskreditira pred domačo in mednarodno javnostjo. Čeprav zna biti tudi to dvorezen meč. In čeprav dandanes to tudi ni več neka strašna dodana vrednost.

… in od amorfne gmote javnosti

Kaj pa javnost?

Pozabite na javnost! Javnost je amorfna gmota. (Da ne bo pomote: ko govorimo o medijih, so tako elite kot plebejci ena in ista amorfna gmota.) Predvsem pa je javnost oportunistična. Neglede na svoje politične preference. Tudi tista javnost, ki od medijev baje pričakuje verodostojne informacije.

Ne delajte si iluzij. Za večji del medijskih in paramedijskih konzumentov so verodostojne informacije tiste, ki jim jih mnenjsko paše konzumirati in ki jih čim manj stanejo. Ne pozabite namreč, dragi kolegi, da imate v resnici opraviti z javnostjo, ki se je za prgišče evrov, privarčevanih na račun naročnine na vaše izdelke, pripravljena tem informacijam gladko odpovedati. Ker je drugih zadovoljivih, beri: odklenjenih informacijskih outletov več kot dovolj.

Neprijetna situacija

Recimo, da vam polovica javnosti verjame ali morda ceni vaše delo — a pod pogojem, da imajo občutek, da legitimirate njihova politična prepričanja in sesuvate tiste, ki jih že itak ne prenašajo. Vendar si od tega ne obetajte veliko, saj vas bodo brez razmišljanja zamenjali za prvega brezplačnega distributerja informacij, ki bo slučajno prišel mimo.

Bilo bi dobro, če bi mediji ponovno in predvsem realneje razmislili o neprijetni situaciji. V tej godlji so že dolgo, vendar je več kot očitno vedno bolj nevzdržna. Idealizem jih ne bo nikamor pripeljal. Dovolj je bilo pokroviteljske in samozadostnostne patetike o pomenu psov čuvajev za demokracijo in o gledanju politikom pod prste! Vse to je bilo že tisočkrat dokazano, vendar ne seže več čez planke našega poklica.

Namesto tega naj mediji razmislijo o novi strategiji profesionalnega in razrednega boja proti degradirani in podivjani politiki, pa tudi o sanaciji razčefukanega informacijskega bazarja. Politika je danes bistveno drugačna kot pred dvajsetimi, tridesetimi leti. Bistveno bolj pokvarjena. Skrajni čas, da se prilagodimo tem spremembam.