Človek bi pomislil, da je minister brez resorja tisti, ki je pred kamero sicer dovolj prezentabilen in simpatičen, drugače pa nima pametnejšega (in zahtevnejšega) dela, kot da za svojega šefa opravlja dela in naloge stikov z javnostjo, kadar je ta slučajno zadržan ali če ga ne zanima; ali če se mu zdi, da nekaj ne bi dobro vplivalo na njegov skrbno negovani premium imidž.

Da je Matej Arčon nekakšen neformalni direktor vladnega urada za komuniciranje, seveda ni problem vlade Roberta Goloba. Problem te vlade je, da se ima za najboljšo, kar nam jih je v neveseli polpretekli zgodovini vladalo.

Račun brez krčmarice

Strategija te vlade je, da se pretvarja, da je vse v najlepšem redu in da nerešljivi problemi zanjo ne obstajajo. Da se vse dá rešiti s flip-flopingom in z naknadnimi PR akrobacijami.

Tak primer je bila predlagana kandidatura za evropskega komisarja. Da je Golob meni nič, tebi nič obelodanil Vesela že aprila, je bilo milo rečeno čudno. To je bil riskanten račun brez krčmarice, saj takrat še niti ni mogel vedeti, kdo bo sploh postal predsednik ali predsednica Evropske komisije. In ko je to postala Ursula von der Leyen — in izrazila svoje kaprice glede kompetenc in spolnih kvot —, je Golob še vedno vztrajal pri svojem, kot da sta z UVDL skupaj krave pasla in trgovala z električnimi pastirji.

Golobu je treba priznati, da zna biti ekspeditiven — če se mu seveda ljubi oz. če ima kaj od tega. Nagrada, ki jo je Golob dobil od Ursule za sicer zapoznelo ubogljivost, je še kar solidna. Komisariat za širitev zveni v slovenskih ušesih ugledno.

No, nadomestno kandidatko Marto Kos je Golob sicer predlagal skoraj tako hitro kot Emmanuel Macron zamenjavo za (samo)strmoglavljenega Thierryja Bretona. (Poudarek je na “skoraj”: ekvivalent 24 ur v slovenski politiki je v francoski 60 minut. Res pa je tudi, da lahko Macron ribari v bistveno večjem kadrovskem ribniku.)

Kaj je ESD za en faktor

Če Golobu po drugi strani nekaj ne koristi, pa zna biti tudi trmast in zavlačevalen. Problem pri tem je, da včasih ne vemo in ne moremo vedeti, zakaj ne naredi nečesa, kar vsi — torej ne samo javnost, ampak tudi opozicija in celo koalicijski partnerji — od njega pričakujejo.

Tak primer je nesrečna ministrica za digitalno preobrazbo, ki se je oklepa kot klop (in ona njega, seveda). Zakaj? Kaj ima od tega? Premier sam je v dobrih dveh letih zamenjal že célo vrsto ministrov, nekateri pa so odstopili tudi sami. Kaj je Emilija Stojmenova Duh skratka za en faktor, da je Golob za nič na svetu ne dá? Kateri svet bi se podrl, če ne bi bilo več nespretne, ohole in preračunljive ministrice, ki se je po neizvolitvi na listi ene stranke znala pridružiti drugi, pravi stranki? 

Dobro naoljen stroj

Problem te vlade je problem njene najmočnejše, ustanovne stranke. Gibanje Svoboda je stranka zgolj formalno, v resnici pa je oportunistična politična združba. Ali z drugimi besedami: roj mušic, ki obletavajo brlivko oblasti. Ali s še bolj drugimi: zavod za zaposlovanje, kadrovska agencija, vladni urad za človeške vire.

Včasih se kdo tega naveliča — recimo te dni minister za vzgojo in izobraževanje Dario Felda. Ampak ta stroj je dobro naoljen. Za novega ministra so predlagali rutiniranega birokrata pred upokojitvijo hitreje kot Macron lui-même Stéphana Séjournéja namesto Thierryja Bretona.

Ta poljubna kadrovska politika je višek cinizma te vlade. To sploh ni kadrovska politika, ampak kadrovska kombinatorika. Kje sploh najdejo take modele? Ali recimo Vlasto Čalušić?

Kalni ribnik

In kaj je delal v vladi Marjan Šarec? In če je že bil, zakaj je odšel? Da se ministru za obrambo sprdne, da gre kandidirat za evropskega poslanca, je še bolj neresno. Kako mu je Golob to sploh lahko dovolil? (Aja, Šarec je bil izvoljiv, večina drugih — razen Irene Joveva — so itak anonimusi.)

Kakorkoli, Golob ga je in the first place nastavil zato, ker je verjel, da je treba bivšim šefom vlade ponuditi državotvoren resor. Potem pa se taisti model na krilih stare slave ob prvi priliki pusti izvoliti v Strasbourg!

Zakaj? Ni bil zadovoljen s službo? Biti evropski poslanec je za preproste ljudi morda res nekaj več. Ampak če bi bil ostal minister, bi lažje vzbujal vtis, da nekaj dela in nečemu služi.

Golob sicer ni našel zamenjave za Šarca ekspresno, je pa dosežek, da ni funkcije začasno prevzel sam. Da bo minister za obrambo Borut Sajovic, dosedanji vodja poslanske skupine Gibanja Svoboda, je nov kadrovski izziv. Ker kadrovski izzivi so vedno in povsod. Ker so vsi — ampak res vsi, namreč vsi uporabni in lojalni, ki se na karkoli spoznajo — že na nekih funkcijah. In več ko je rošad, bolj je ta kadrovski ribnik kalen.