Ko je prejšnja vlada — namreč “Golobovi komandosi”, kot so se izrazili SDS propagandisti — pred štirimi leti razrešila Petra Jančiča s položaja odgovornega urednika portala Siol.net, sem se vprašal, po kateri logiki se ubogi revež pritožuje: “Janša ga je mazilil, Golob ga je nogiral. Po politični liniji je bil nastavljen in po politični liniji je bil odžagan.”

Easy come, easy go.

In evo, s 1. julijem so ga inštalirali znova. “Janševi komandosi”. Že drugič na Siol. In celo tretjič, če štejemo še to, da je bil v času prve Janševe vlade odgovorni urednik Dela. No, pod predsednikom uprave Slivnikom.

Mimogrede: to je še en dokaz več, da je nova vlada učinkovitejša od prejšnje. Pripeljali so ga nazaj po manj kot mescu dni, medtem ko so njihovi obotavljivi predhodniki rabili pet mesecev, da so se ga znebili in imenovali svojega človeka. (In ko je Janševa tretja vlada Jančiča nastavila na Siol prvič, je tudi rabila en mesec.)

Neprebavljivo

Siol ni edini medij, ki objavlja obilo tabloidnih, klikfehtarskih neumnosti, je pa vsekakor v špici tistih, ki to počnejo najbolj neprebavljivo.

A da ne bo pomote: če ne upoštevamo političnih podtonov, je uredniška politika senzacionalistična pod vsakim vodstvom. Vsaka vlada si kot večinska lastnica Telekoma — Republika Slovenija (62,54 %), KAD (5,59 %), SDH (4,25 %) — jemlje pravico, da se s pomočjo politično nastavljenih direktorjev in odgovornih urednikov vtikuje tudi v hčerinsko družbo TS Media, ki publicira zdaj levi, zdaj desni portal.

Siolove politične vsebine se skratka obračajo po vetru, splošna usmeritev in poslovna politika pa sta stabilni. Ali vsaj kao stabilni. Po zadnjih podatkih je TS Media pridelala samo 39.000 evrov čistega dobička (2024), njena bonitetna ocena (2025) pa je CCC — kar pomeni “resne finančne težave”.

(Disclaimer: ker sam ne znam brati finančnih izkazov in se na to sploh ne spoznam, mi je pri tem pomagal Claude.)

Nekoč in danes

Za začetek je novi stari urednik pripeljal nazaj kot kolumnista inetelektualnega desničarskega provokatorja Žigo Turka, za dobro vago pa še osamosvojitelja Dimitrija Rupla. (Ta ima vsaj včasih kaj zanimivega povedati. Čeprav sodeč po prvi kolumni nujno rabi neusmiljen editing.) Jaz sam bi z veseljem spet bral Janeza Šušteršiča. Bojim pa se, da je bolj verjetno, da bo svoj comeback dočakal kak divjak kot Libertarec.

Če sklepamo po Jančičevem štartu, bo v garnituro doslej pretežno levih zunanjih mnenjskih avtorjev posegel kar drastično. Nekoč natančen, informiran, pronicljiv in resnicoljuben fant bi bil morda še danes pripravljen objavljati tudi tekste, s katerimi se politično sam ne bi strinjal — najbrž pa ne bo več objavljal tega, kar ne bi ustrezalo vladni agendi ali celo ne bi bilo všeč Janši.

Ni taka drama

Bog pomagaj. Vseeno pa mislim, da iz zamenjavanja kolumnistov po političnih kriterijih delamo prehudo dramo. Prvič zato, ker kolumnisti lahko dobijo ponudbo od drugih medijev ali celo po lastni volji migrirajo drugam. Pa tudi zato, ker so se desna mnenja že tako ali tako namnožila do te mere, da smo se z njimi naučili tako živeti kakor se zanje sploh ne zmeniti. Odvisno od nivoja.

Taka je pač naša medijska krajina. In to seveda ni samo problem desnega medijskega pola. Anomalija je vsesplošna. Predvsem pa je v bistvu politična.

Skratka: v političnem smislu bo Jančič na Siolu napihoval še en desničarski balonček več. Ta bo po njegovi zaslugi navidez kvalitetnejši ali vsaj eminentnejši in osrednjejši — verjetno pa tudi bolj — bran od bednega in marginalnega mnenjskega povprečja, ki ga je desnica na tem področju sposobna. Tako da, če ni hujšega …