Zdrava pamet se vozi z dragimi avtomobili in ima diplomo iz psihiatrije

Zgodilo se je prejšnjo sredo. Na Hrvaškem je nekdo ukradel avto. Lahko bi rekli, da ga je preprosto odpeljal, ključi so bili namreč v vozilu. A kraja je kraja in vzeti nekaj, kar ni tvoje, je protizakonito. Tudi če se sámo ponuja. No, dotični osebek se je na to očitno požvižgal in se z ukradenim avtomobilom odpeljal proti Sloveniji in naprej v Avstrijo. 

Ko je lastnik opazil, kaj se je zgodilo, je poklical policijo, potem pa se je za storilcem odpravil tudi sam. Tat je bil ujet v bližini Gradca.

Lastnik ukradenega vozila se je po soočenju z njim odločil, da ga ne bo sodno preganjal. Opazil je namreč, da je z njim “nekaj narobe”. Da je človek v nekakšni stiski in da je njegovo dejanje očitno posledica zmedenosti in ne zlonamernosti. Na koncu je izrazil obžalovanje, da ga država — ki tovrstne empatije in razumevanja pač ne premore — ne bo posnemala in bo proti storilcu kljub vsemu uvedla postopek. Bojda med drugim tudi zaradi visoke vrednosti odpeljanega vozila.

Stipe in Domagoj?

O kakšni vrednosti govorimo? Ukradeno vozilo je bil tri milijone evrov vreden bugatti v lasti Mateja Rimca, enega najuspešnejših in najbogatejših Hrvatov. Ja, te informacije niso nepomembne. Če bi šlo za odsluženo kripo nekega Stipeta ali Domagoja, se z zgodbo ne bi ukvarjal nihče. Ker pa je bil avto veliko vreden, lastnik pa znan človek, jo je bilo skoraj nemogoče spregledati. O njej so poročali praktično vsi mediji.

A ne na povsem enak način. Dejstva so sicer dejstva, interpretacija in prezentacija pa lahko iz iste zgodbe ustvarita precej različne slike.

Nekateri so se zgodbe lotili kot novice za rubriko črna kronika. Žanr je zanimiv: dogodki, ki jih pokriva — zločini, kazniva dejanja, nesreče in podobne nebodijihtreba peripetije — imajo senzacionalistični potencial. Pravilom žanra zavezani novinarji pa o tem kljub temu (ali ravno zato) poročajo v precej zadržanem tonu. Jedrnato, skopo, z navajanjem dejstev, brez vrednostnih sodb. To in to se je zgodilo. Pika.

Če radi brskate po spletu, lahko primer tovrstnega poročanja o konkretnem dogodku poiščete na portalu MMC.

Stranski lik

A če so nekateri zapisi izhajali iz suhoparnih dejstev, so se drugi osredotočali na junaka: Mateja Rimca, inovatorja, podjetnika, milijarderja in drugega najbogatejšega Hrvata. Iz črne kronike se torej selimo na zavihek zanimivosti iz sveta slavnih. Take obravnave je bila zgodba o bugattiju najbolj očitno deležna na portalu N1 in v oddaji 24ur na Pop TV.

Strogo literarno-teoretsko gledano Mate Rimac ni glavni junak zgodbe. Status protagonista pripada neimenovanemu šestintridesetletniku, ki je sedel v tri milijone evrov vredno vozilo in se z njim odpeljal proti severu. Lastnik je pravno gledano oškodovanec, s stališča fabule pa stranski lik.

Vendar Rimac ni zgolj poklical policije in počakal na razplet. V trenutku, ko je sedel za volan svojega porscheja — N1 postreže tudi s podatkom, da je šlo za model 911 — in se podal po sledeh neznanega nepridiprava, se je iz pasivne žrtve prelevil v dejavnega akterja. S tem pa so se razmerja zgodbe spremenila.

Pripovedovanje zgodb

Novinarstvo je tudi pripovedovanje zgodb, zato je ta kratka komparativistična analiza več kot samo fusnota. Mediji, ki pri poročanju niso upoštevali dolgočasnih pravil črne kronike, so v interpretacijah namreč izhajali prav iz aktivne vloge Mateja Rimca. Na začetku se mu je zgodilo nekaj, kar je bilo onkraj njegovega vpliva. (Pustimo ob strani, da je pustil ključe v avtomobilu.) Ampak človek je šel v akcijo. Človek je posegel v dogajanje in s pomočjo policije — čeprav v bistvu lastnoročno — poskrbel za srečen razplet in na koncu podal še svoje videnje in sodbo.

Nočem ironizirati, a vsa ta štorija s superherojskim momentom kar kliče po prijazni parodiji. Kaj bi naredil Batman, če bi mu nekdo sunil batmobil? Sedel bi v svoje rezervno supervozilo — ki ga nedvomno ima —, se zapodil v lov za zločincem in ga spektakularno razmontiral na prafaktorje. In če bi pri tem ugotovil, da tat ni pokvarjena kreatura, temveč ubogo izgubljeno bitje in žrtev krutih okoliščin, bi mu odpustil nespametno dejanje in benevolentno poskrbel za njegovo prihodnost. 

Nič nimam proti Mateju Rimcu, absolutno nič. V načinu, kako je reagiral v tej situaciji, je veliko poguma in empatije. Pa vendar ta zgodba, če jo beremo na ravni principov, priča o splošno razširjeni in vse bolj priljubljeni mentaliteti. Ne gre samo za bogastvo in občutek moči in vsevednosti, ki ga to praviloma prinaša. Mate Rimac je junak našega časa. Medijsko poročanje o kraji njegovega bugattija — tisto, ki je pozabilo na dolgočasna pravila črne kronike — pa je simptom.

Posameznik in država

V bistvu gre za starodavno vprašanje razmerja med posameznikom in državo. Ta se je skozi zgodovinski razvoj opremila s kopico institucij in podsistemov, ki urejajo naše skupno življenje. Države in njihove ureditve se seveda razlikujejo, a v osnovi so zadeve urejene na podoben način. Recimo: nekdo vam ukrade avto. Kaj storite? Pokličete policijo. Ko ta svoje delo opravi, dobite (upajmo) vozilo nazaj, sodna veja oblasti pa — upoštevaje vse okoliščine, tudi prištevnost storilca ali storilke, za oceno katere spet obstajajo pristojne službe — določi kazen.

Seveda poenostavljam. Toda poanti včasih tudi poenostavitev ne škodi. Sploh pa je v zgodbi o tri milijone evrov vrednem avtomobilu ogromno poenostavitev, za povrh pa še dobršna mera prostodušnosti. Mate Rimac je resda poklical policijo, potem pa se je za svojim ukradenim vozilom odpravil kar sam. Neglede na vse potencialne nevarnosti, o katerih v tistem trenutku ni imel pojma. Pogumno? Nespametno? Nevarno? Presodite sami.

A kakorkoli: ko se je vse skupaj izteklo, je ocenil mentalno stanje storilca in se na podlagi te ocene odločil, da ga ne bo sodno preganjal.

Na ravni principov

Lepo in plemenito. To pišem brez trohice cinizma. A kot sem že rekel, me zgodba zanima na ravni principov. Tu pa se zaletimo v zanimiv in vseprisoten fenomen. Rimac je inženir in strokovnjak za avtomobilsko tehnologijo. Da bi med kariero diplomiral tudi iz psihologije, še nisem zasledil. Njegova ocena storilčeve osebnosti torej temelji samo na občutku in v zadnjem času vse bolj popularni zdravi pameti.

Dokler gre za privatni dogovor med njim in storilcem — tudi če gre za Stipeta in Domagoja —, je vse okej. Ko pa taista zdrava pamet arogantno postavja pod vprašaj protokole države in sodnega sistema, imamo problem. Medijski odmev zgodbe je v več kot enem primeru pokazal prav v to smer: na eni strani sodba modrega in spodobnega posameznika, na drugi pa neobčutljivost in okostenelost državnega aparata. Vidite? Ta človek ima empatijo. Država pa ne vidi čez paragrafe.

Ključna civilizacijska pridobitev

Mentaliteta, o kateri govorim, je temeljno nezaupanje do države in njenih inštitucij. Nezaupanje do stroke in organov, ki stroko zastopajo. Zdrava pamet proti nesmiselnim protokolom in birokratskim uzancam. Podjeten posameznik v boju s pokvarjeno in pogoltno državo. Batman proti Gotham Cityju. Saj res, Batman — hiperbogati superheroj, ki rešuje svet. Si ga predstavljate kot gosta v oddaji 24ur zvečer? Da malo razloži, kako se zadevam streže in v slogu naših najuspešnejših podjetnikov pove, kaj vse v državi ne štima? Vem za vsaj enega voditelja omenjene oddaje, ki bi bil ob tem neizmerno navdušen.

Država ima svoje probleme. Seveda jih ima. A konstruktiven trud za reševanje problemov je eno, miselnost, ki temelji na zdravi pameti — in ki smisel države postavlja pod velik vprašaj — pa nekaj povsem drugega. Država je ključna civilizacijska pridobitev. Zdrava pamet, ki ima svoje nesporne kvalitete, pa je v prevelikih odmerkih škodljiva.