Ne, ne. Danes brez leve in še manj desne politike. Danes je volilna nedelja in tastature ne tipkajo politično. Zapleti med levim in desnim lahko nastanejo tudi na drugih področjih. Predvsem zaradi zavijanja v levo.

Ah, križišča! Ta čudovita urbana arena, kjer se srečujemo ljudje različnih vozniških sposobnosti, let, koncentracije, razumevanja zakonitosti, norosti prometa in temperamenta … Vozim že 47 let. Upam si trditi, da sem solidna voznica. Vozniški izpit sem naredila v prvem poskusu. V avtošoli sem opravila triindvajset ur vožnje. Vse moje poti z avtom od takrat ne vodijo samo naravnost ali desno, temveč tudi v levo.

In tu se zaplete. Ne vem, kako je z vami, ampak mene zavijanje v levo pogosto pogreje do te mere, da bi najraje eksplodirala.

Famozni levosučneži

Torej: vsem, ki zavijamo levo, je skupno to, da se v križišču srečujemo z drugimi famoznimi levosučneži. To so vozniki, ki so prepričani, da je njihova življenjska misija to, da ob zeleni luči zapeljejo avto za točno en meter v križišče in nič več. Tam obtičijo. Niti sanja se jim ne, da s tem zmanjšujejo pretočnost križišča — in da do skrajnih meja preizkušajo naše potrpljenje. Nič ne pomaga, če jim potrobimo ali poblinkamo. Ta levi tega spoloh ne slišijo in ne vidijo. Če že, pa sploh ne razumejo, kaj jim hočemo dopovedati.

Saj veste, za kaj gre. Zagotovo ste že kdaj stali v koloni za levo in opazovali voznika pred seboj. Ko se na semaforju prižge zelena, se počasi začne plaziti v križišče. In če rečem “plaziti”, imam dejansko v mislih tempo polža. In tako ta človek stoji en meter globoko v križišču in premišljuje o smislu življenja. Vi pa za njim še vedno gledate zeleno luč na semaforju in bijete svoj notranji boj med klicem divjih nagonov in dihalni jogo za pomiritev.

Kaj so nas učili v avtošoli?

Kako je mogoče, da ne razumejo ključnega navodila pri zavijanja v levo? Saj smo se vendar v avtošoli vsi učili, da je treba ob zavijanju v levo zapeljati globoko v križišče, da se lahko za vami premakne še kdo drug. A le redki to tudi naredijo.

Morda pa so šoferski troli, ki ne razumejo, zakaj je pri zavijanju levo treba globoko v križišče, prešpricali tisti del učne ure? So to dojeli kot filozofsko vprašanje, ki ga v praksi ni treba upoštevati?

Seveda se ta scena najpogosteje odvija v prometnih konicah, ko si vsi želimo čim prej domov, k družini, na sproščujoč tek ali na kavč in Netflix. Ampak ne. Ostajamo tam, v stoječi koloni, medtem ko naši lévi prijatelji polži pred nami razmišljajo, ali je najboljši čas za zavijanje prav zdaj ali pa bi morda še malo počakali. Morda sanjajo, da so generalni direktorji prometa in da bodo vsak hip celemu svetu prižgali zeleno luč.

In ko končno zavije — ko seveda zamudimo že ves cikel semaforja —, z olajšanjem pomislimo, da je trpljenja konec. Takrat pa se zgodi naslednji čudež: najde se še en tak junak, ki je pripravljen nadaljevati to veličastno tradicijo počasnega zavijanja levo.

Raven stresa

Da bi te leve zavijalce spodbudili k drugačnemu ravnanju, bi morda morali razmisliti o posebnih nagradah. Lahko bi recimo uvedli posebno častno značko “specialist zavijanja v levo”? Ali pa novo prometno pravilo: vozniku, ki brez nepotrebnega odlašanja zavije levo, se za nagrado odbijejo vse morebitne kazenske točke, pridobljene zaradi drugih prometnih prekrškov.

Za najbolj brezupne primere pa bi lahko uvedli dovolj glasen zvočni signal z učbeniškimi navodili vsakič, ko zapeljejo v križišče. Nam bi se znižala raven stresa, oni sami pa bi bili pravočasno opozorjeni, da svet za njimi težko čaka na njihovo odločitev.

Dragi vozniki! Dokler ne bomo s pomočjo umetne inteligence vsega tega uredili, pa ostanimo vendarle potrpežljivi. Med čakanjem v kolonah si vzemimo čas za razmislek o tem, kako uživati v drobnih radostih življenja. Ker navsezadnje, v katerem dinamičnem okolju pa še lahko tako na samem in v miru vadimo meditacijo ali nadzor dihanja, če ne v križišču?