Včasih se mi zdi, da je bila otroška igra zemljo krast daleč najboljši trening za razumevanje današnje geopolitike. Na asfalt smo narisali krog — naš mali planet — in ga s kredo pravično razdelili na enake dele med igralce: tukaj je tvoja zemlja, ta je moja, tisto je pa kos za prijateljico, ki sicer nikoli ni znala metati kamenčka, a je imela najlepšo torbico v razredu.

Potem se je začela igra — zbijanje, zavzemanje teritorija, širjenje, krčenje, glasno pritoževanje, metanje kamenčkov čez mejo. Na koncu se je vedno končalo z enim zmagovalcem in vsaj enim užaljenim luzerjem, ki je odšel domov v solzah, z ukradeno kredo v žepu in prepričanjem, da ni bilo vse pošteno. Ampak naslednji dan smo se vsi spet zbrali na dvorišču in prijateljsko začeli novo igro.

Čas je za mir

Spomin na to igro je oživel ob zadnji verziji “mirovnega predloga” Donalda Trumpa, ki ga je poslal Ukrajini. Po njegovem naj bi se država, ki je bila napadena, bombardirana, razkosana, porušena in posejana s tisoči grobovi, preprosto odrekla Krimu in vsem ozemljem, ki jih je Rusija zasedla z vojaško silo.

Zakaj? Ker da je čas za mir. Čas, da se vojna zaključi. Po pravilih igre zemljo krast.

Pa brez joka, prosim.

Trump je ponudbo — ki je bila bolj podobna ultimatu — označil kot “zadnjo”. Toda ko je svet nanjo reagiral — verjetno pa tudi nekaj Trumpovih svetovalcev, ki znajo brati zemljevide —, je rekel, da to morda le ni njegova zadnja ponudba. Se pravi: ponudba je zadnja, dokler ni predzadnja — razen če bo potem spet zadnja. Sodeč po sobotnih jutranjih novicah se bo vrstni red morda res spremenil.

Tako nekako kot pri igri, kjer tisti z največjo palico reče: “Aja, to pa ne velja, gremo še enkrat!”

Samo črta na zemljevidu

Trump si že od začetka vojne ni delal težav z izbiro strani. Ukrajina ga v resnici ne zanima. Zelenski ga moti, ker je deležen veliko mednarodne pozornosti, ki bi jo Trump rad imel zase. Trumpa mir zanima samo v primeru, če bo on sam — on osebno — izpadel kot genij, ki je v enem zamahu končal vojno.

Da ne ovinkarim: Trumpu gre za Nobelovo nagrado za mir, letos se mu je izmaknila. Če podari nekaj zemlje Putinu? Nič takega. Meja je samo črta na zemljevidu. Kot kreda na asfaltu.

“Mirovni trud”

Ampak v tem je težava. Ukrajina ni s kredo zarisana država. Ukrajina so ljudje, mesta, vasi, grobovi, spomini, jezik, zgodovina. Ukrajina ni košček asfalta. Ukrajina je država z mednarodno priznanimi mejami, legitimno dogovorjenimi po razpadu Sovjetske zveze. In čeprav so v preteklosti nekatere meje nastale z vladarskim zamahom, si danes ne moremo več privoščiti, da bi nekdo s palico risal nove kar tako. Malo levo in desno, malo gor in dol.

Trump se je torej odločil, da bo ponovno določal svetovne meje. Če mu ni uspelo priključiti Kanade in Grenlandija, se bo poigral pač tam, kjer je to najlažje — na zemljevidu Evrope. In vmes prepričal še švedsko akademijo, naj ga končno nagradi za njegov “mirovni trud”.  Saj je vendar ustavil že vsaj sedem ali osem vojn.

Na življenje in smrt

Vse skupaj bi bilo komično, če ne bi bilo strašljivo resnično. Če ne bi šlo za pravo zemljo, prave meje in za prave ljudi.

In vendar — to ni igra. In nihče od igralcev ni več otrok.

Evropski zavezniki so se medtem končno prebudili in iz predalov vlečejo svoje predloge. Ker drugače ne gre. Če se najmočnejši otrok na igrišču odloči narisati nove meje po svoje, se morajo drugi otroci vsaj pretvarjati, da imajo kredo in idejo.

V resnici gre za življenje in smrt, za identiteto in prihodnost neke države, ki se že skoraj štiri leta brani pred tem, da bi končala na izbrisani strani zgodovine.

Morda je zdaj čas, da voditeljem, ki želijo z vojnami ali avtoritarnostjo risati nove meje, povemo to, kar bi morali slišati že kot otroci: da tiste igre, kjer na koncu izginejo tudi ljudje — niso igre.