Z oglasi nas bombardirajo non-stop in na vsakem koraku. Iz dneva v dan, iz ure v uro, iz minute v minuto. Ob cestah in na ulicah, predvsem pa na internetu, po televiziji in elektronski pošti, v tisku, pa v poštnih nabiralnikih. Nikjer in nikoli nismo več varni pred oglaševanjem.

In velikanska večina teh reklamnih sporočil je informacijsko smetje, ki nas ne zanima ali pa mu bodisi zavestno ali nehote ne posvečamo pozornosti. Ker vsega seveda ne moremo mentalno pogoltniti, kaj šele prebaviti. Tudi če slučajno hočemo.

Potem pa se lepega dne pojavijo butasti plakati za toplotno črpalko. (WTF je toplotna črpalka? Očitno nekaj pomembnega za slovenski way of life.) Prozivajalčev zastopnik oz. uvoznik si je za to izmislil nosilni slogan “Popolna snaha”. To za lase privlečeno metaforo je obrazložil na kar tri načine: “Tako lepa, da sem jo predstavil vsem prijateljem”, “Tako pametna, da je všeč tudi tašči”, in “Tako tiha, da jo obožujejo vsi sosedi”.

Stereotipi? Seksizem?

Stereotipi? Seveda. Seksizem? Tudi, če že hočete. Čeprav bi namesto te modne besede sam raje opisal kot slab vic o ponarodelih taščah in sosedih in mačističnih možeh. Gre za tip anahronistično hudomušnega ljudskega humorja v stilu Pavlihove pratike s konca 60. let, ki se mu razen uporabnikov toplotnih črpalk — in bralcev Slovenskih novic, ki ta stil gojijo še naprej — ne samo nihče več ne smeji, ampak se obenj spotikajo iz politične korektnosti.

Ampak hočem nekaj drugega povedati. Gre za to fenomenalno posebnost javnega mnenja, ki se po eni strani uspešno ne zmeni za tisoče, morda celo za milijone vizualno vsiljivih, agresivnih, omniprezentnih, večinoma debilnih, diletantskih, neokusnih, grdih, morda celo ogabnih, pogosto lažnivih in zavajajočih, tudi politično nekorektnih, neinteresantnih, nepotrebnih, neduhovitih oglasov.

Po drugi strani pa se taista javnost kar naenkrat kolektivno zgrozi ob enem od takih primerkov. Zakaj? Ker seksizem. Ali vsaj neslana šala.

Podobnih ali vsaj podobno hudih — da ne rečem motečih ali že kar onesnažujočih — oglasov je sicer več, kot bi glede na pogostnost zgražanja sklepali. Seveda pa javnost s svojo namerno raztresenostjo in naklepno selektivno ignoranco vsega pač ne more opaziti v živem pesku ekonomsko-propagandnega programa.

Tri tipične reakcije

Ob aferi toplotna snaha sem opazil tri tipične reakcije. Prve so se oglasile feministke, češ, kako je mogoče, da “po vseh akcijah ozaveščanja o nasilju nad ženskami, družbenih neenakostih, seksizmu […] še vedno naletimo na takšne oglase”. Celo ministrici za kulturno oglaševanje toplotnih črpalk se je zdelo potrebno pripombo ponatisniti in dodati, da “poniževanje žensk ni sprejemljiv način za pospeševanje prodaje”.

Nadalje so se oglasili v Marketing Magazinu, uradnem glasilu slovenske oglaševalske industrije, in se s konje ustavljajočo mešanico cehovske prizanesljivosti in razumevanja problema seksizma vprašali, ali gre za “kontroverznost” ali pa “smo mi preveč občutljivi”. Oni že vejo. Ker so stroka. 

Bonus slabega humorja

Za nameček in za bonus slabega humorja pa so se nad woke reakcijami na plakat zgrozili tudi desničarji in se spravili nad “zatirane” (citiram, ampak v bistvu so narekovaji že njihovi) — ženske, homoseksualce, muslimane, temnopolte … —, ki da kar tekmujejo, kdo v družbi bolj gor plača, in ki jih levi družbeni čistuni zagovarjajo.

Še posebej smešno pa je to, da taisti desničarski mediji — ne sicer edini, a pogosteje od drugih, ker so pač bolj bedni — redno objavljajo najbolj gnusne oglase, kar so jih oglaševalski algoritmi sposobni plasirati na spletne strani. Politične neumnosti, ki jih objavljajo, krasijo sličice odvratnih glivic, izpuščajev, vnetij, lusk in drugih neapetitlih, ponavadi dermatoloških nevšečnosti, s katerimi nas prepričujejo, da nas samo te in te kapljice ali mazila lahko rešijo tegob. Nakar si še drznejo razpravljati o oglaševanju!

Konec dober?

Firma, ki je tako neposrečeno prodajala toplotne črpalke, se je pod pritiskom pokesala in “neprimerne in žaljive” plakate prelepila. In ker slab glas seže v devetindevetdeseto vas, je celo južnokorejski proizvajalec sam dal vedeti, da to ni bilo v skladu “z vrednotami [njihove] blagovne znamke” — te pa so “spoštovanje, vključenost in opolnomočenje”.

Konec dober, vse dobro? Nisem prepričan. Konec bo dober in vse bo spet dobro, ko ljudi ne bodo zmotili samo seksistični plakati, ampak oglaševanje nasploh. Oglaševanje, kakršno je danes. Konec bo dober in vse bo spet dobro, ko se bo oglaševalska falanga naročnikov, agencij, kreativcev, zakupnikov oglasnega prostora in nenazadnje tudi medijev zavedla, da je velikanska večina teh reklamnih sporočil informacijsko smetje, ki nas gladko ne zanima, in da v bistvu ne delajo drugega, kot da v zameno za drobiž onesnažujejo okolje in motijo našo uporabniško izkušnjo.