Slovenski prispevek k svetovnemu kreganju o alžirski testosteronski boksarki Iman Helif — ali bi namreč smela ali ne smela tekmovati v ženski konkurenci — je bil lingvističen. Ali če hočete, sociolingvističen. In seveda ciničen.
V najmanj enem mediju sem namreč zasledil to modno, novokomponirano, politično korektno, antipatriarhalno, feministično uporabo priimka dotične osebe ženskega spola v imenovalniku — namesto svojilnega pridevnika v samostalniški rabi.
Torej: “Helif smo poznali …”; “Helif je bila lani na svetovnem prvenstvu v New Delhiju diskvalificirana …”.
Njeno nasprotnico, Italijanko Angelo Carini — ki je predala dvoboj —, je doletela ista slovnična usoda: “Carini se ni želela rokovati z Alžirko in je ring zapustila v solzah.”
Malo naprej pa se jim je vendarle zatipkal ta paleopatriarhaizem: “[…] je po dvoboju povedal trener Carinijeve …”.
“Dekliški” priimek
Trditi, da raba besed kot “Helifova” in “Carinijeva” — pa tudi “Bratuškova”, “Pirc Musarjeva”, “Fajonova”, “Gabrova” itd. itd. — insinuira, da so te gospe (in ženske nasploh) lastnina nekih moških, je popolna woke neumnost. (Kot sem že pisal.) Češ, če so poročene, so itak lastnina, zakaj bi to še poudarjali z naslavljanjem. Zato bolj ozaveščene soproge rade ohranijo svoj “dekliški” priimek ob moževem ali ga sploh ne prevzamejo.
Mimogrede: tudi izraz “dekliški” priimek je perfidna nespodobnost, ker ženskino originalno identiteto reducira na obdobje, ko še ni bila godna za ženitev. Po drugi strani pa obstaja množica žensk, ki moževega priimka po ločitvi sploh ne vrnejo. To se mi zdi pa non-plus-ultra bizarno.
Das ewig Menschliche
Zakaj torej v medijski rabi ne smemo več (kao) omenjati žensk s svojilnimi pridevniki, izpeljanimi iz priimkov? Zato, ker nikomur ne pride na misel, da ta slovnična oblika — ki z oznako sicer implicira svojino — lahko označuje tudi pripadnost. Ali privrženost. Očetu, družini, klanu, plemenu. Magari možu ali moškemu kot takemu. Imaginarnemu. Das ewig Menschliche.
Govorcem, ki svojega domnevnega spoštovanja do žensk ne znajo dokazovati drugače kot z masakriranjem slovničnih pravil in navad, zamerim predvsem funkcionalno nepismenost. Zamerim, da se ne zavedajo, da v svojih bitkah z mlini na veter domnevne virilizacije, mačizacije sveta in jezika ženske v bistvu maskulinizirajo. Jezikovno jih tretirajo kot moške.
Razločljivost in prepoznavanje spolov
Da se je ta slovenska slovničarska spolna disforija manifestirala tudi v tem olimpijskem, boksarskem primeru, je pri vsem tem cirkusu še najbolj zabavno.
Kot ponavadi zadnje čase se je informacija začela poenostavljeno in pospešeno širiti kot dezinformacija. Desničarji so to pograbili kot pred tednom infamno persiflažo zadnje večerje na otvoritvi olimpijskih iger.
Težave z razločljivostjo in še bolj s prepoznavanjem spolov — in eksplozivna krivica, ki da se je zgodila italijanski tekmovalki — in posledično njeni predsednici vlade — so pripeljale do tega, da je se pol sveta začelo po nemarnem ukvarjati ne samo s kromosomi in testosteronom, ampak tudi s tako brezveznimi stvarmi, kot je ženski boks.
Celo slovenska predsednica, znana po svojem pravičništvu, se je čutila dolžno pripomniti nekaj na to temo zdrave pameti. In kakor hitro so jo nekateri narobe razumeli — ker kdo pa danes koga sploh še razume, če se mu slučajno ne ljubi ali če noče? —, se je potrudila s še enim pojasnilom. Ki je spominjalo na njene obrazložitve zapletenih problemov še iz časov, ko je bila informacijska pooblaščenka.
Višek jezikovnega cinizma
Pol sveta je po zaslugi Donalda J. Trumpa, J. D. Vancea in Marjorie Taylor Greene zdaj še vedno in kljub vsemu prepričana, da se je Iman Helif kot trandža infiltrirala v žensko konkurenco, da bi zmagala, in da je to samo levičarska zarota.
Seveda ne. Levičarska zarota — interna, lokalna — je kvečjemu to, da za omenjanje žensk v slovenščini ne smemo več uporabljati svojilnih pridevnikov, ampak da jih moramo maskulinizirati. Celo za tiste ženske, ki jih mnogi — iz takih ali drugačnih, dejanskih ali namišljenih razlogov — imajo za moške. To je višek jezikovnega cinizma.