»Halo, Radio Erevan, ali je možno napovedovati prihodnost?« — »Načeloma to ni nikakršen problem. Težje je z zgodovino. Ta se ves čas spreminja.«

Obdobje slovenske osamosvojitve je ena najpomembnejših prelomnic v zgodovini Slovenije. Skrb za ohranitev zgodovinskega spomina na vse etape naše državotvornosti bi morala biti predmet družbenega konsenza. Če kaj, bi nas moralo skrbeti, da bi imeli muzej novejše zgodovine brez zbirke, ki bi strokovno predstavila čas, v katerem smo si slovenski državljani izbojevali ne samo samostojno državo, ampak tudi pravico, da sami odločamo o svoji prihodnosti.

Svojo državo smo utemeljili na temelju vrednot liberalne demokracije. Zato je hecno, če bi kdo — bog ne daj — poskušal to pomembno poglavje naše preteklosti uporabiti za furanje neliberalnega populizma.

Politika neizbežnosti

Ob zgodovino pa se ne spotikamo samo Slovenci, ampak cela Evropa. Nekateri se na vso moč trudijo, da bi zgodovino pozabili. S človeškega vidika je to razumljivo. Če kdo, smo Evropejci v preteklih sto in nekaj letih nakopičili zelo veliko grozne zgodovine. Ne samo v Evropi.

To naklepno kolektivno amnezijo Timothy Snyder imenuje »politika neizbežnosti«. Gre za trdovratno prepričanje, da si svetlo prihodnost lahko zagotovimo samo, če pozabimo na vse konflikte, trpljenje in mračna obdobja iz preteklosti. Temelji na naivni veri v »konec zgodovine« in v neizbežno prihodnost, ki bo na veke vekov samo enaka ali izboljšana inačica sedanjosti. Odnos do preteklosti je zreduciran na retorične puhlice tipa »nikoli več«. Pri nas zelo popularna je tudi parola o koncu delitev na domobrance in partizane.

Z optimizmom, vero in usmerjenostjo v prihodnost seveda ni nič narobe. Problem nastane, ko zaradi naklepnega pozabljanja preslišimo opozorila, da gredo stvari v napačno smer. Tudi pokojni angleški zgodovinar Tony Judt kritično opisuje neverjetno zaverovanost v absolutno neprecedenčnost sedanjosti in vero, da se iz preteklosti nimamo česa naučiti.

Ne zgolj teoretično nakladanje

Težava družbenega projekta, ki temelji na progresivnih civilizacijskih vrednotah, a obenem namenoma pozablja na temne epizode iz preteklosti, je v tem, da ljudje, ki nimajo več osebne izkušnje, niti kritičnega znanja in razumevanja polpretekle zgodovine, niso sposobni v celoti razumeti pomena teh vrednot. Ker ne vedo oziroma ne želijo vedeti, kaj se lahko zgodi — zgodi pa se lahko, ker se je enkrat že, kot je zapisal Primo Levi —, ko ni več demokracije in spoštovanja človekovih pravic in dostojanstva in človečnosti.

To ni zgolj teoretično nakladanje. Raziskava, ki sta jo pred leti naredila Yascha Mounk in Roberto Stefan Foa, pokazala, da se samo tretjini mladih ljudi na Nizozemskem zdi pomembno, da živijo v demokraciji. Pred dnevi, na dan spomina na holokavst, pa je bil objavljen podatek, da je skoraj četrtina mladih Nizozemcev, rojenih po letu 1980, prepričana, da gre pri holokavstu zgolj za mit oz. za veliko pretiravanje glede števila žrtev.

Dve leti nazaj sta Timothy Garton Ash in Antonia Zimmermann pripravila raziskavo, ki je pokazala, da več kot polovica mladih Evropejcev glede reševanja okoljske krize bolj zaupa avtoritarnim režimom kot demokracijam.

Z besedami Josipa Broza Tita bi lahko rekli, da se narodom s takšno mladino ni treba bati za prihodnost.

Pa da ne bo padalo samo po mladih. Odnos starejše generacije je praviloma še slabši. Poleg tega mi tudi nimamo izgovora, da ne vemo in se ne spomnimo.

Nedolžna naivnost

Do neke mere bi za politika neizbežnosti pri nas lahko imeli bivšega predsednika Pahorja, čeprav je svojo brezbrižnost v soočanju z zgodovinskimi atavizmi pogosto pripeljal do skrajnih robov nedolžne naivnosti. Njegov v meglo pozabe zavit koncept narodne sprave je kot podalpsko Vinterbergovo Praznovanje, na katerem družinski člani pod taktirko nad seboj navdušenega očeta naroda s stisnjenimi zobmi in pestmi prepevajo Mi se imamo radi. Radi, radi, radi. Radi prav zares.

Politika neizbežnosti zaide v težave v trenutku, ko se domnevno neprecedenčna sedanjost spremeni v razočaranje za mnoge, ki se počutijo zapostavljene in pozabljene ter ekonomsko, družbeno in politično marginalizirane. Takrat perspektiva perpetualizacije sedanjosti v neskončnost neha biti razlog za prešerni optimizem in začne povzročati nelagodje, jezo in strah pred prihodnostjo.

Ko se to zgodi, dobi priložnost politika večnosti. Pri tej gre za populistični koncept ogrožene sedanjosti, ujete v neskončno zanko vračanja v resnično ali imaginarno, a v vsakem primeru ritualizirano epizodo iz preteklosti. Epizodo, na kateri populistična avtoritarnost gradi mit o svojem mučeništvu in herojstvu ter utemeljuje ekskluzivno legitimnost svojega ideološkega diskurza in zahteve po družbeni prevladi. Namesto upanja in obljub lepše prihodnosti ponuja populizem razočaranemu in jeznemu ljudstvu razpihovanje sovraštva do domnevnih grešnih kozlov za njihovo trpljenje.

Nazorni primeri

Nazorna primera politike večnosti sta recimo srbska obsedenost s kosovsko bitko ali Orbánovo ropotanje s trianonsko pogodbo. Obojeje instrumentalizirano samo za današnjo politično rabo in ima zelo malo zveze z zgodovino.

Najbolj aktualen primer pa je seveda Putinova interpretacija 2. svetovne oz. Velike domovinske vojne, kot ji rečejo v Rusiji. Pri tem seveda ne moremo zanemariti vloge Rdeče armade v zmagi nad nacizmom in še manj ogromnih civilnih in vojaških žrtev, uničenja in trpljenja, ki jih je Sovjetska zveza utrpela v tej vojni. Toda kar bode v oči, je ritualizirani diskurz, ki ignorira vse, kar se je zgodilo pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo, vključno s paktom Molotov-Ribbentrop in z minimaliziranjem holokavsta, ki kvarita sliko o ekskluzivnosti ruskega trpljenja.

V ruski kolektivni zavesti je 2. svetovna vojna namreč zreducirana na spopad med Rusijo in nacizmom, s katerim da je ZSSR opravila bolj ali manj sama. V duhu te naracije je nastal mit o Rusiji in Rusih kot o izbranem ljudstvu, ki si v obrambi svojega »svetega zgodovinskega poslanstva« lahko dovoli vse, kar voždu paše.

Končni cilj in učinek politike večnosti se tragično odraža v zlorabi 2. svetovne vojne v kontekstu ruske agresije nad Ukrajino in v pretvezah o »denacifikaciji« in »osvoboditvi trpečih ukrajinskih bratov«. Zato »antifašist« Putin nima druge možnosti, kot da napade in uniči sosednje države. »Kot takrat je tudi danes ves Zahod na strani nacistov,« so ob 80. obletnici bitke za Stalingrad grmeli ruski politični in medijski vojni hujskači.

Samo strelivo

Razumevanje zgodovine nam tudi v Sloveniji ne gre vedno najbolje od rok. Uspelo se nam je skregati glede organizacijskih rešitev za strokovno najustreznejšo muzejsko predstavitev tako pomembnega zgodovinskega obdobja, kot je osamosvojitev Slovenije.

Naj vas ne zmede sklicevanje na domoljubje in ropotanje z nezaupnicami in ultimati. V bistvu to ni nič drugega kot strelivo v kulturni vojni in ideološki polarizaciji med »našimi« in tistimi, ki to domnevno niso.

Očitki o nedomoljubnosti in zanikanju ali odrekanju vrednotam osamosvojitve so netočni in nespodobni. Gre samo za namero, da bi zgodovinsko resnico in kolektivni spomin na dogodke, ki pripadajo vsem, spremenili v Neskončni dan. Dan, v katerem se bomo vsako jutro zbudili v politično frizirano verzijo junija 1991. In tega nam res ni treba. Slovenska osamosvojitev si zasluži politiko, ki bo spoštovala zgodovinska dejstva. Ne pa obratno. 

Ker nam je mar

Ko to pišem, še ne vem, kaj se bo izcimilo iz »akcijskega načrta«, ki so ga napovedali ogorčeni osamosvojitelji na nedavni tiskovni konferenci. Po pravici povedano me tudi preveč ne zanima. Nikakor ne želim zmanjševati pomembne vloge, ki jo je vsakdo izmed njih imel v obdobju osamosvojitve. A to ne pomeni, da vse zasluge pripadajo izključno njim. Še manj pa, da imajo ekskluzivno pravico do zgodovinske interpretacije teh dogodkov. Ta pripada zgodovinarjem. Političnega nasledstva osamosvojitve pa si ne more prisvajati ali spreminjati nihče. To je zapisano in zaščiteno z Ustavo.

Na koncu še odgovor tistim, ki trdijo, da ne počnejo nič drugega kot tisto, kar je pol stoletja počel prejšnji režim. Res je. Eden od glavnih razlogov, da so Slovenci tako množično podprli in sodelovali v osamosvojitvi, je bila tudi odločenost, da tega nočemo nikoli več in da nikomur ne bomo dopustili, da bi z nami to počel. Za zgodovinsko resnico o osamosvojitvi in za njeno strokovno muzejsko predstavitev se ljudje ne zavzemajo zato, ker jim ne bi bilo mar, ampak zato, ker jim je. Ker imajo radi svojo državo in so ponosni nanjo. In so zaradi tega do nje včasih tudi kritični. In to je tisto, kar pravo domoljubje loči od nacionalizma.