Bliža se druga svetovna državljanska vojna. Vrli osamosvojitelji so prejšnji teden sklicali alarmantno tiskovno konferenco in na njej izrazili zgroženost nad odločitvijo Ministrstva za kulturo, da Muzeja slovenske osamosvojitve (MSO) ne bo. Aktualni vladi so postavili ultimat: do 10. februarja naj razveljavi odločitev ministrice za kulturo, da samostojnega MSO ne bo. Če tega do takrat ne bo storila, bodo ta glavni preživeli prvoborci Rupel, Janša, Peterle in Kacin začeli izvajati tako imenovani »akcijski načrt za obrambo samostojnega muzeja osamosvojitve« — karkoli že bi to lahko bilo.
Niko ne sme da dira
MSO je ustanovila Janševa vlada pred dvema letoma v želji, da bi popularizirala intimne opcije iz tistega obdobja in dala vzgojno vedeti, kakšen bogaboječe hvaležen odnos je treba gojiti in kazati do osamosvajanja. Še posebej do teh štirih ta glavnih preživelih prvoborcev.
Niko ne sme da dira zgodovinske tekovine Janše, Peterleta, Rupla in Kacina.
Prizor s tiskovne konference v prostorih Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) je bil nepozaben. Štirje varuhi osamosvojitvenega pečata so se kot nekakšni artefakti iz muzeja Madame Tussauds posedli za mizo, na steni za njimi pa so visele tri slike: dva historična vojaška brkača, od katerih je vsaj eden bil nam ljubi Rudolf Maister (če ne oba), zraven pa še en konjenik. Scenografija je ironično pasala k temu, o čemer je tekla beseda. Ti ljudje res spadajo v zgodovino. Ne ravno na smetišče zgodovine — a v zgodovino absolutno.
Današnja mladina, ki ji ministrica pripada, je indolentna do tega, v kar je bila samo indirektno — če sploh — vpletena. In tako razmišlja tudi tričetrt Slovenije, ki se ji zdi normalno, da brez hvaležnosti do osamosvojiteljev uživa sadove njihovega truda. Zgodovina je prasica.
Počivanje na lovorikah
Potezo ministrice za kulturo Aste Vrečko, da ustavi ustanavljanje samostojnega MSO, podpiram. Toda čeprav kot velikanska večina državljanov tudi jaz nimam nič proti samostojni Sloveniji, pa moram priznati, da obžalujoče pomisleke eksplicitneje zavednih rojakov do neke mere razumem.
Da imamo muzeje tega in onega, namenjene določenim obdobjem, muzeja osamosvojitve pa ne, udeleženci in poveličevalci dogodkov, ki so pripeljali do samostojne Slovenije, dojemajo kot omalovaževanje teh dogodkov samih in njihovih prizadevanj.
To ni nerazumljivo. Oni počivajo na lovorikah in jim to ful pomeni. Njihova vnema se na sedanjost osredotočenim lahko zdi smešna — ni pa to nekaj, kar bi bilo treba zameriti ali celo obsojati. To je človeško.
Ideološki prestiž
Da dotični muzej v teh dveh letih še niti ni res zaživel, je seveda zgovorno. Osamosvojitelji so si ga ustanovili iz prestiža. In to neglede na to, ali so ga (bili) sposobni realizirati — in ali ga je (ali bi ga bila) sposobna realizirati država. Pod eno ali drugo vlado. Pravzaprav so si ga ustanovili na račun države, od katere zdaj terjajo hvaležnost za to, kar so zanjo naredili.
Pred več kot tridesetimi leti te hvaležnosti niso pričakovali ali je celo niso hoteli. Ali vsaj ne od tedanjega predsednika. Kučanu so leta 1992 v plastični vrečki iz užaljenosti vrnili odlikovanja, ki jim jih je podelil, leta 2022 pa so njegovemu nezamerljivemu nasledniku — ker Pahor pač slučajno ni (bil) zlopamtilo — namignili, da bi bili odlikovanja vendarle pripravljeni vzeti nazaj. Rečeno, storjeno!
In kaj so s to drugo gesto povedali? Povedali so, da ni pravega osamosvojitelja brez odlikovanja in brez muzeja. Dokler so živi, pač ne morejo imeti spomenika — lahko pa si privoščijo odlikovanje in muzej.
Osamosvojitelji počivajo na lovorikah in bi jim muzej ful pomenil. Njihova vnema se na sedanjost osredotočenim ljudem lahko zdi smešna — ni pa to njihovo denunciranje domnevnega omalovaževanja osamosvojitve nekaj, kar bi bilo treba zameriti ali celo obsojati. To je človeško.
Zgodovina je prasica
Zgovorno žalostno je tudi, da Peterle teoretično zarotniško obsoja Asto Vrečko, da je bila samo »formalna začetnica te zgodbe«, v resnici pa da je do odločitve o ukinitvi samostojnega MSO prišlo »na ozadju« tega, da je vlada dala Zemljariča, »enega od ključnih nosilcev totalitarnega režima«, pokopati z vojaškimi častmi — kar da »pomeni, da ta oblast ne loči med diktaturo in demokracijo, med partijsko Slovenijo in samostojno Slovenijo«.
Ne, ne, to nikakor ne pomeni tega. To pomeni samo to, da je današnja mladina, ki ji ministrica pripada, državljansko indolentna do tega, v kar je bila samo indirektno — če sploh — vpletena. In tako razmišlja tudi tričetrt Slovenije, ki se ji danes zdi normalno, da brez muzejske hvaležnosti do osamosvojiteljev uživa sadove njihovega truda.
Osamosvojitelji s to kao skromno, a samozavestno samohvalo delajo krivico in napako svojemu spominu, svoji zapisanosti v zgodovino in zaslugam, ki jim grejo. In če so ti sadovi njihovega truda danes že nagniti in obtolčeni — ne nujno in ne samo po njihovi krivdi —, potem se naj raje sprijaznijo z dejstvom, da bi tak muzej bil anahronističen in nesmiseln.
Ker kaj hočemo. Zgodovina je prasica.
Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 29, januarja 2023, pod naslovom Ne rabimo muzeja Janše, Rupla, Peterleta in Kacina. Verzija na Fokuspokusu je editirana.