V soboto zjutraj sem imel srečo. Iz Ljubljane v Maribor sem z vlakom rabil samo 3 ure in 15 minut. To je 1 uro in 20 minut več, kot vozni red SŽ obljublja lahkovernim potnikom.

Pravzaprav se nimam kaj pritoževati. Nekateri potniki so se isti dan na isti relaciji (a v obratni smeri) etapno cijazili celih osem ur, izpostavljeni maltretiranju z ajzenponarsko neorganiziranostjo in negostoljubjem.

Ta sobotna vožnja je moj rekord na tej relaciji. Presežen po kakih štiridesetih letih. S študenti nabite gomulke so vozile 3 ure in 10 minut (po voznem redu). In tistih voženj se ne spomnim po zamudah, ampak po klokotajočih grelcih pod zici, ki so vedno delali na ful. In po tem, da je bila v Ljubljani že takrat totalno bedna postaja.

Trainspotting

Domišljam si, da se spoznam na vlake. Kar precej sem se navozil z njimi in jih še zdaj uporabljam. Ko sem bil majhen, sem bil trainspotter. Na sprehodih z očetom sva obvezno zavila gledat parne lokomotive. Na postajah sem se učil brati cirilico. Točnost imam v genih. Moj nono je bil železničar — nadzornik proge — in ni smel zajebat. Stara šola, seveda, še iz Kraljevine Jugoslavije.

Zato si drznem pristaviti svoj lonček k vsesplošnemu posmehovanju Slovenskim železnicam in njihovi pregovorni počasnosti in netočnosti, večnemu izgovarjanju na dela na progah in postajah. Pa tudi k zgroženosti nad siromašno železniško infrastrukturo in stihijsko državno prometno politiko.

Super!

Najprej me zanima, kaj bi vi sploh radi. Potovali manj kot uro od Ljubljane do Maribora ali do Kopra? Do Brnika v petnajstih minutah? Si želite spet s smučarskim vlakom v Kranjsko Goro?

Super! Ampak kako si predstavljate, da bi si to lahko privoščili? iz katerega bankomata bo država vzela za vse te nove proge, nove predore, nove vlake, nove postaje? 

Ali drugače: kateremu bureku se naj država na ta račun odpove? Tankom, helikopterjem in havbicam? Novi nacionalni biblioteki in še kakšnemu teatru? Bomo kje zaprli kakšno veleposlaništvo?

Kaj vam ni jasno?

Republika srpska, služba zimska

To negodovanje je doseglo folklorni vrhunec prav ta vikend. Ne brez posredovanja višje sile, pa vseeno. Kako je mogoče, da malo več snega in malo nižje temperature povzročijo takšno zmedo na železnicah?

Da se v takih razmerah to zgodi na cestah, še nekako razumem (in narodu prepričanih šoferjev tudi iz srca privoščim). Ampak pomislite: na železnici! V Srednji Evropi! V zmernem podnebnem pasu! V podalpski deželi, kjer takšno vreme ni ekstremno!

Sicer pa, kaj vendar govorim … Če je samo v Ljubljani zaradi padcev na poledenelih pločnikih moralo na urgenco 250 ljudi samo čez vikend (včeraj pa še skoraj 200), je hudovanje nad nevšečnostmi z vlaki zelo neempatično.

Veliko bolj državljansko in sočutno bi bilo pozivati k odstopu ljubljanskega župana — ki je koncesionarja KPL (kamor spada zimska služba) pustil kupiti podjetju iz Republike srpske — kot pa generalnega direktorja SŽ. Če smo že pri tem.

1. razred na SŽ

Če že, bi jaz Mesa kvečjemu zamenjal zato, ker wi-fi na vlakih zdaj dela, zdaj ne. (In če ne dela, ti zna sprevodnik prijazno svetovati, da pošlji mail na pritozbe.pohvale@slo-zeleznice.si.) Ali recimo zato, ker je skoraj pol sedežev na ICS-ih 1. razred, kjer seveda nikoli nihče ne sedi, v 2. razredu pa je (včasih) vse nabasano. (Si predstavljate snoba, ki bi bil za vožnjo s slovenskim vlakom doplačal za 1. razred?) Ali da se ne znajo ali ne morejo učinkovito zmeniti z nekimi avtobusarji za nadomestni prevoz, kot so to soboto na lastni kurji polti občutili nesrečni potniki v Šentjurju pri Celju.

Ampak kaj hočemo. Kakršna ministrica za infrastrukturo, takšna Nacionalna družba za železne ceste.

Salonsko pritoževanje potnikov nad storitvami je še tem bolj neumestno, če pomislimo, da železničarji sami — proletariat, seveda, ne beli ovratniki — zaradi napak svojih lastnih kolegov tudi umirajo.

Nedel slovenskega mindseta

Hočem reči, da Mes ni nič kriv. Slovenija si ne more privoščiti niti udobne in učinkovite, kaj šele ekspresne železniške infrastrukture. Potovanje z vlakom itak ni del slovenskega mindseta. Niti političnega ali še posebej ne političnega. Pravzaprav je Mes celo zaslužen, da ves ta 175 let stari, komajda updatani hardver sploh še za silo funkcionira.

A kljub vsem tegobam, na katere lahko potniki naletijo že na tako osnovni relaciji, kot je Ljubljana–Maribor — kaj šele, če hočejo vijugati do destinacije še kam drugam in se pri tem trmasto držati svojega urnika —, je dejstvo, da vedno več ljudi potuje z vlaki. Radi ali neradi, ampak potujejo. In to za socialno, subvencionirano ceno. Ker če za vožnjo od Ljubljane do Maribora plačate plus-minus 5 evrov čez vikend (ali 12 do 15 evrov čez teden), potem se nimate kaj pritoževati, če vlak rabi približno dve uri. To je to, kar za ta denar dobite. Za ta drobiž si lahko SŽ privoščijo tudi zamudo.

Kar vam paše

Vas pa tudi ne bo konec, če boste kdaj sitni in premraženi. Nerganje na družbenih omrežjih vse odtehta. Lahko šimfate SŽ, a bolj pošteno bi bilo šimfati državo. Vse te vlade, ki ravnajo, kot da se v prometu nič ne dogaja. Kot da je prihodnost premikanja iz kraja v kraj še vedno samo v optimizaciji individualne avtomobilnosti.

Kar pa večini državljanov najbolj paše. Tudi vlakovnim nergačem.