Šestindvajsetega avgusta 1984 je imel Frank Zappa koncert v New Yorku. Leto dni pozneje je posnetek nastopa skupaj z odlomki iz intervjujev izšel na VHS-u, leta 2003 pa tudi na DVD-ju. Naslov: Does Humor Belong in Music? Ali humor spada v glasbo?

Spomnim se, ko sem pred dvajsetimi leti film prvič videl. Bil sem mlad glasbenik v nastajanju, s Kataleno smo izdali prvo plato. Stvari so se nam lepo odpirale, pridno sem drajsal kitaro, snemal, koncertiral in živel svoje gimnazijske sanje.

Nakar zagledam Zappo z bendom. Gledam, skoraj zijam, z odprtimi usti in odpihnjenimi možgani. In se vprašam: “Pa kaj za božjo voljo se mi gremo? Saj to nima nobenega smisla!”

Od prvega do zadnjega takta

Does Humor Belong in Music? je manifestacija glasbenega perfekcionizma, avtorske subverzivnosti, premikanja meja rokenrola kot žanra, odrske in izvedbene perfekcije in seveda — kot nakazuje že naslov — humorja. Ali manj sofisticirano rečeno: Does Humor Belong in Music? te vrže na rit. Pa ne samo enkrat. To počne vztrajno od prvega do zadnjega takta, od prve do zadnje note, od prve izgovorjene besede do zadnjega odpetega verza. Frank Zappa z bendom ti zlomi trtico in izpahne čeljust. Vmes pa še do smrti umori tvojo glasbeno in ustvarjalsko samozavest.

Podivjani orkester

Zappa je v tem smislu “škodljiv”, že če samo poslušaš njegove albume. Ampak gledati ga na odru … Svoje mojstrovine, čarovnije in bizarnosti izvajajo s takšno lahkotnostjo in nonšalanco — oblečeni kot zadnji papki, ki so ravnokar prišli s plaže —, brez spektakularnih luči in pirotehnike, megle in posebnih učinkov … To je perfekten bend s fenomenalnim šefom, podivjani orkester pod vodstvom norega dirigenta, ki vzame kitaro v roke samo na začetku in na koncu — toliko da pokaže, kako se stvári streže —, medtem pa se kot na jutranji kavi sproščeno sprehaja po odru in ob spremljavi popolno delujočega stroja napleta svoje genialne besedilne čudaškosti, ki se požvižgajo na bonton, malomeščansko spodobnost in politično korektnost.

Manjkajoči člen

Pred enim tednom se je od nogometa poslovil Zlatan Ibrahimović. V več kot dvajsetih letih kariere nam je mnogokrat polomil trtico in izpahnil čeljust. Se spomnite tistih škarjic proti Angliji? Seveda se jih. Ampak nikoli ni šlo samo za poteze na igrišču. Tu so bile izjave, nastopi na novinarskih konferencah, intervjuji … Teater, ki je ponavadi samo spremljava dogajanja na igrišču, je bil pri Zlatanu vsaj tako pomemben kot nogomet. Če ne še bolj.

Zabijati neverjetne gole je eno, nekaj drugega pa je ustvariti lik. In Ibrahimović je točno to. Lik iz risanke ali nadrealistične drame. Manjkajoči člen komedije dell’arte. Kombinacija skrajne arogance in neverjetne simpatičnosti. Samovšečnež, ki ga moraš imeti rad, čeprav ga je nemogoče ljubiti bolj, kot on ljubi samega sebe. Odrska figura, ki se ob svojem zadnjem poklonu obrne tudi k tistim, ki mu žvižgajo — teh seveda nikoli ne manjka — in jim reče: “Kar žvižgajte. Da ste danes tu, je največ, kar se vam bo zgodilo.”

Neumestna paralela?

Samovšečnost in aroganco je res težko prenašati. Še posebej takrat, ko nista utemeljeni v ničemer razen v poziciji, nazivu ali debelini denarnice. Če pa zrasteta iz resničnega mojstrstva, je drugače. Še posebej, če sta prepleteni s smislom za humor in ravno pravšnjo mero (samo)ironije.

In na tej točki Zlatan sreča Zappo.

Ja, vem. Marsikomu se bo zdela paralela povsem neumestna. Oboževalci Franka Zappe bodo rekli, da je Zappa vrhunski umetnik, Ibrahimović pa samo brca neko žogo. Ibrovi ljubitelji pa se bodo vprašali, kdo je Frank Zappa.

Ampak nekaj ju druži. Nekaj …

Čaknoris

Okej. Za začetek je tu fizična podobnost. Zlatan Ibrahimović je v resnici sin Franka Zappe. To je enkrat ena. Če ne verjamete, si oglejte fotografiji.

A če je podobnost stvar naključja, je tu karakter: ista nonšalanca, ista samozavest — in identičen iskren prezir do kalupov, predvidljivosti in standardov družbe. Družbe, ki nas je s tem, da iz posameznikove neponovljivosti naredila tržni slogan, spremenila v naštancane kopije drug drugega.

Frank Zappa in Zlatan Ibrahimović sta dejansko in zares izjemna. Pa ne zato, ker je tak trend, ampak ker takšna pač sta. Hkrati pa imata v sebi nekaj čaknorisovskega, samo da so Čaknorisa iz Chucka Norrisa naredili drugi — medtem ko sta se Frank in Ibra kot takšna vzpostavila sama.

Alal jim vera

Čemú se sploh ukvarjati s takšnimi liki? Ravno zato, ker so liki in ker v premnogokrat dolgočasnem svetu predstavljajo deviacijo. Ker so začimba človeštva.

In če smo že pri začimbah: Salvadorja Dalíja — še enega arogantnega brkača — so nekoč vprašali, kakšen bi bil svet, če bi mu vladali umetniki. Baje je odgovoril takole:

“Ne bi bil za to. Umetniki so vedno nekaj bolni, neredni, črnogledi, nenormalni. Čeprav so umetniki sol narodov, mislim, da bi bilo nevarno, če bi kak narod imel po pet tisoč Picassov ali po pet tisoč Dalíjev. Toda ne bojte se! Te nevarnosti ni!”

Hja, nekateri res ne potrebujejo zlate žoge, da bi vedeli, da so najboljši. Alal jim vera.