Že petnajst let živim v Cerkljah na Gorenjskem. Kar pomeni, da imam do Ljubljane ravno pravšnjo distanco za komentiranje in ravno premalo stalnega prebivališča za odločanje. Na ljubljanskih lokalnih volitvah za župana in za mestni svet nimam glasu. Dobesedno.

Kar je za kolumnista včasih udobno. Lahko opazuješ, razmišljaš, se čudiš, pametuješ … — na koncu pa ti nihče ne more očitati, da si prav ti zakuhal rezultat.

Devetič župan

Skratka, živim v občini, kjer imamo z županskimi volitvami precej manj težav od Ljubljane. Že odkar imamo občino, imamo enega in istega župana. Trenutno opravlja svoj osmi mandat. Ker bo izvoljen še enkrat, bo župan že devetič. V preteklosti se je še našel kak pogumen Cerkljan, ki je presodil, da bi bilo demokraciji dobro ponuditi alternativo. Toda letos je morebitnim mlajšim izzivalcem očitno zmanjkalo poguma.

Volitve, na katerih kandidira za župana samo eden, so volitve v svoji najbolj racionalizirani obliki: en kandidat, eno vprašanje — in bistveno manj možnosti, da bi volivci izglasovali nekaj nepredvidljivega, česar preštevalci glasov ne bi razumeli.

Katalog kandidatov

Ljubljančanom lahko torej le zavidamo. Oni bodo potrebovali skoraj katalog kandidatov. Temu se reče demokracija v vsem svojem razkošju.

Zoran Janković, Luka Mesec, Klemen Boštjančič, Anton Rop, Jasmin Feratović, Marko Koprivc, Gregor Novak, Aleš Primc. Celo nekdanji avtomobilski dirkač Matjaž Tomlje in še mnogi drugi. Skupaj kar petnajst kandidatov in kandidatk. Izbire bo toliko, da bo treba pred odhodom na volišče skorajda preveriti, ali je občinska volilna komisija poskrbela za iskalnik. In skoraj vsak od kandidatov bo na svoj način ponujal isto čarobno sestavino politike: “nekaj mora biti drugače”.

Pri tej besedni zvezi ni treba ničesar natančno obljubiti, čeprav s tem obljubiš skoraj vse. Drugače bomo vodili, drugače bomo gradili, drugače bomo poslušali, drugače bomo urejali promet, drugače bomo delali stanovanja, drugače bomo komunicirali. Verjetno bomo tudi mi z Gorenjske drugače čakali v jutranji prometni konici na Celovški.

Drugače je drugačno

Ljubljana se je v zadnjih dveh desetletjih zelo spremenila. To je dejstvo. Veliko je bilo zgrajenega, urejenega in predrugačenega. Obenem pa je postala mesto, v katerem se vse glasneje govori o cenah stanovanj, dostopnosti življenja, prometu, o turistih vizavi domačinom, načinu odločanja, o koncentraciji oblasti …

In tu nastane zanimiv paradoks. Več ko je kandidatov za drugačno Ljubljano, več je različnih definicij drugačnosti. Za enega je drugače to, da bo več javnih stanovanj. Za drugega manj ideologije, za tretjega več transparentnosti, za četrtega več stroke, za petega brezplačni vrtci. Za naslednje pa manj avtomobilov, drugačen način vodenja — in tako do petnajstega. Vsi bi torej drugače. Za vsakega pa je drugače pač drugačno.

Dan potem

Letos bo še posebej zanimivo opazovati kandidaturo na levem in levosredinskem delu političnega prostora. Mesec, Janković, Boštjančič, Rop, Feratović in nekateri drugi bodo nagovarjali volivce, ki so si politično precej bližje, kot bi sklepali po številu kandidatov. Koliko glasov bo kdo komu vzel, seveda še ne moremo vedeti. Lahko pa z gotovostjo še enkrat rečemo, da je ponudba razkošna.

Morda bo letošnja kampanja za Ljubljano prav zato tako zanimiva. In to ne toliko zaradi vprašanja, kdo je drugačen, ampak kdo bo znal pojasniti, v čem točno je drugačen. Kaj bi naredil, česar drugi ne bi. Česa ne bi naredil, čeprav bi bilo Ljubljančanom všeč. Komu bi se bil pripravljen zameriti. Predvsem pa, kako bo mesto videti dan potem, ko bo predvolilni slogan treba spremeniti v odločitev in akcijo.

Kandidati za koga?

Zanimive bodo tudi predvolilne in povolilne analize. Ne samo to, kdo bo ali je komu vzel glasove, ampak kdo je v tekmo vstopil zato, da bi nekomu drugemu olajšal ali zaprl pot. V tako razdrobljenem političnem prostoru se namreč hitro pojavi vprašanje, ali so vsi kandidati res kandidati zase ali pa so nekateri predvsem kandidati za nekoga drugega.

Še bolj zgovorno je križanje strankarskih poti. Gibanje Svoboda ima v Ljubljani svojega kandidata, na listi aktualnega župana pa sta obenem tudi dva poslanca Svobode. To je že skoraj politična verzija odprte zveze. Vsaka stranka ima svojega kandidata, ampak nekaj podpore ostane tudi za drugega.

Če zmaga naš, če zmaga vaš

To lahko razumemo kot politični pragmatizem in kot dokaz dobrih odnosov med aktualnim županom in vsaj delom Svobode — pa tudi kot zavarovalnino za dan po volitvah. Če zmaga naš, smo zmagali. Če zmaga vaš, pa smo bili tako ali tako zraven. V vsakem primeru smo zmagovalci. Most je zgrajen. Račun pa bo izstavljen pravočasno.

V tem so letošnje lokalne volitve v Ljubljani še posebej zanimive. Strankarske barve namreč niso več povsem čiste, zavezništva pa niso vedno sklenjena tam, kjer bi jih pričakovali. Včasih je pomembneje vedeti, kdo bi s kom lahko sodeloval po volitvah, kot pa, kdo s kom tekmuje pred njimi.

Kakršenkoli že bo rezultat v Ljubljani, jaz bom vse skupaj spremljala iz Cerkelj. Cerkljani smo lahko mirni. Župana nam ni treba iskati, ker ga že imamo. Demokracijo pa bomo izvajali maksimalno ekonomično.

Tudi to je malo drugače.