Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v petek, 30. oktobra 2026, pod naslovom (Županski obrazi) Aleš Ernecl ali kako daleč seže glas plebsa. Županski obrazi so Večerova serija profilov in portretov vseh desetih mariborskih županskih kandidatov, ki bodo objavljeni v Večeru in ponatisnjeni na Fokuspokusu v naslednjih dveh tednih do petka, 13.. Vrstni red je naključen.

Ernecl ne grize

Preden sva se z Alešem Erneclom dobila v Grajski kavarni, sem se počutil malce nelagodno. Ker se osebno prej še nisva srečala, sem bil pod vtisom tega, kar sem o njem vedel iz medijev. In to ni moglo obetati sproščenega klepeta. Ker živim v svojem mehurčku, se nisem vajen — niti si ne želim — soočati s pravovernimi desničarskimi provokatorji, za kakršnega sem ga imel.

A ta bojazen je bila odveč. Izza vogala je prišel človek srednjih let in se je v nadaljevanju izkazalo, da lahko povsem miroljubno in sproščeno spijeva vsak svojo kavo in se ob tem zafilozofirava o življenju in politiki. Miren, skoraj zadržan, skuliran, sicer še kar zgovoren in artikuliran. Prijetna mešanica realističnega, v usodo vdanega, morda malo nesrečnega  upornika, ki pa premore še dovolj cinizma, da potrpežljivemu dá misliti.

Skratka, Ernecl ne grize. (Jaz pa tudi ne.)

Stražar.si

Da mu ne bi bilo treba zbirati podpisov za samostojno kandidaturo — kar mu verjetno niti ne bi uspelo —, je Ernecl navezal stik s katoliškim hipsterjem in youtubarjem Alenom Komanom, ustanoviteljem Straža (Katoliške narodne stranke). Pa tudi zaradi svetovnonazorske bližine. Niso ravno na isti liniji, pravi, ampak vseeno. Ne zato, ker ne bi verjel v to, kar oni zagovarjajo, ampak zato, ker je njega življenje zapeljalo v drugo smer. In če gleda te Stražarje in primerja svoje življenje z njihovimi, se mu zdi, da je njihov način življenja absolutno superioren nad njegovim.

Je to povezano s tem, da dela kot nekvalificiran delavec v industriji — čeprav ima skoraj bolonjski bachelor’s degree iz filozofije? In da bo zdaj spet vozil taksi? Kot je že prej bil nekaj časa gastarbajter v Avstriji? Kot še mnogi s tega konca?

Niti ne, pravi. Gre za uresničevanje principov. Ustvariti si družino, imeti veliko otrok, napolniti življenje s tradicionalnimi smisli … Zato vidi Stražo kot zgled. Ne zase, ker je star “že” (moji narekovaji) petinštirideset let, ampak za mlade moške. Ker se mu zdijo bolj zreli, kot je sam bil v njihovih letih.

Pa mu je “laiški apostolat za katoliško tradicijo v Sloveniji” — kot se Scutum Fidei deklarira — zgled tudi duhovno? Je veren? Da in ne. Išče. Do krščanstva je skeptičen. Krščen je bil, ni pa imel verske vzgoje. Pri dvajsetih je bil tipičen, povprečen liberalni, progresivni sekularist. Filozofsko verjame, da je najboljša razlaga naše eksistence, da obstaja Stvarnik. Čeprav to nima zveze z abrahamskimi religijami.

Faza

Kar zadeva medije, je začel na Politikisu. Takrat je bil še na faksu in se je potegoval za status mladega raziskovalca. Zaman. Imel je že napisan magisterij, a ga ni nikoli zagovarjal. Prišel je Dejan Kaloh in ga povabil k pisanju za portal Politikis. Pozneje je bil zraven pri uresničevanju ideje nekega poslovneža — nekega mutnega tipa, kot pravi — kot urednik Nacionalne tiskovne agencije. NTA je nekaj časa dvigala precej prahu, ker je Ernecl križem-kražem provociral. Njegov velik fan je bil Boštjan M. Turk. Zraven pa je pisal tudi za Novo24TV.si. Ta ga je sprva rada objavljala, nazadnje pa ga je skenslala. Komaj so čakali, da z njim prekinejo. Priložnost se je ponudila, ko je izjavil, da je NTA “fašistična” agencija — kar je bilo mišljeno ironično, ker je bilo (in je še) med levičarji moderno, da ta desne vsevprek zmerjajo s fašisti. V resnici pa da ga je Nora24TV videla kot konkurenco.

A kar je bilo, je bilo. Ernecl je danes itak prepričan, da je SDS podružnica izraelske stranke Likud.

Smisel življenja in razvoj

In če sva že pri smislu življenja: to je lahko tudi politična kandidatura, mar ne? Ga to žene? Navsezadnje je že leta 2022 hotel kandidirati za predsednika, vendar mu ni uspelo zbrati podpisov.

Pravi, da ni ambiciozen. Bolj se vidi kot osveščevalca, prosvetljevalca. Kot nekoga, ki tlakuje pot za tiste, ki prihajajo. Iluzorno je pričakovati, priznava, da bi lahko bil izvoljen za župana. Tudi po zaslugi ignorance desnih medijev. Tako njegova predsedniška kot županska kandidatura dokazujeta, da so takšni in drugačni nerežimski glasovi praviloma prezrti. Danes mu ni žal, da si je rekel: kot plebs se moramo izmeriti, kako daleč seže naš glas? Vse drugo je samo puhlica na puhlico. Dajmo. 

Po čem pa bi rad videl, da si ljudje zapomnijo njegov mandat? Če bo izvoljen? Ernecl ne odgovori direktno. Županski moto je pobral iz svoje libertarne faze. Še vedno je namreč prepričan, da leva in desna skrajnost — namreč anarhokapitalizem in anarhosindikalizem — na neki točki prideta skupaj. Zato rad reče, da je bil zanj najboljši mariborski župan Boris Sovič [1998–2006, op. MC]. Takrat je bil Ernecl še malo premlad, ampak Soviča si je zapomnil po tem, da ni nič naredil. In ravno zato so ga kritizirali: da je premalo razvojno naravnan.

Če namreč Ernecl sliši besedo razvoj, se prime za pištolo. Razvoj velja za nekaj pozitivnega, obenem pa ima tudi negativne plati. Razvoj je, da župan — ali predsednik vlade — prekanalizira naš skupni denar v projekt, pri čemer dobi posel privatno podjetje, direktor sam dobiček, ti pa še kakšno provizijo. Vsi projekti, ki so jih naredili župani, so take narave. Sovič pa za razliko od Kanglerja in od Arsenoviča tega ni počel. Župan je upravljavec skupnega denarja. In tega se je treba lotiti s ponižnostjo in skromnostjo. Za to so krivi tudi mediji, ki kandidate sprašujejo, kaj boš pa ti naredil. Ja, kaj!? Saj ne prinašam svojega denarja, da bi sam kaj naredil in vam delal uslugo! Jaz sem tu zato, da bom po vaših preferencah, željah in okusih prerazporejal denar, ki je tako ali tako že vaš.

Vizija? Čigava vizija?

Na vprašanje, kaj je njegova vizija, Ernecl odgovarja: važna je vizija ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Če se nekdo ukvarja s kulturo, je važna njegova vizija kulture. Ne njegova! Njegova vizija je lahko popolnoma nasprotna od vizije kulturnih delavcev oz. umetnikov. Važna je vizija ljudi v neki ulici, v četrtni skupnosti, ki z nekimi stvarmi živijo in se z njimi ukvarjajo. Če kdo od župana pričakuje, da bo imel vizijo, v bistvu pričakuje, da bo delal kot diktator. To je paradoks demokracije. Demokracija levo, demokracija desno … — toda če v demokraciji govorimo o politični viziji, potem to pomeni, da ljudje globoko v sebi pričakujejo diktatorja. Diktatorja, ki jim bo ustrezal.

Po tej Erneclovi tiradi si premislim. Morda je že vedel, toda na kavi sva bila še pred objavo prve javnomnenjske raziskave o podpori mariborskim kandidatom, ki mu je pokazala … — 0,0 odstotka. Rezultat je zaokrožen na eno decimalko. Zanj je glasoval samo eden od skupaj 530 anketirancev. Nisem mu mogel tega povedati. Niti se mi ni zdelo bistveno.