Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v sredo, 4. novembra 2026, pod naslovom (Županski obrazi) Andrej Bauman brani severno mejo. Županski obrazi so Večerova serija profilov in portretov vseh desetih mariborskih županskih kandidatov, ki bodo objavljeni v Večeru in ponatisnjeni na Fokuspokusu v naslednjih dveh tednih do petka, 13.. Vrstni red je naključen.

Nekoč je živel nadobuden vozač iz Lenarta, rojen sicer v Mariboru, ki se je spoznal z novinarstvom kot pisec v mladinskem glasilu Druge gimnazije Borec. Nadaljeval je na Radiu Slovenske Gorice, med študijem na VEKŠu — pardon: EPF — pa je pisal za Puklov brezplačnik Dobro jutro. Ker je bil tudi košarkar, je tako kot njegov urednik pozneje postal sodnik. Potem je začel delati prispevke za Športno sceno na Pop TV z danes Delovim Rokom Tamšetom in Natašo LDGD Briški. Ko je dobil v roke priročno kamero, je šel na lastno pest v Ameriko delat intervjuje s slovenskimi igralci, ki so bili takrat v NBA (Brezec, Udrih, Smodiš, Vujačić, Nesterovič) in jih potem uspešno prodal Pop TV. Skromno priznava, da ni bil ravno prva liga med novinarji, mu je pa novinarstvo veliko dalo in še solidno je zaslužil. (Kdo pa takrat ni?) Top izkušnja.

Klic podjetništva

V medijih je delal šest, sedem let, potem pa je zaslišal v sebi klic podjetništva. Da ima žilico za to, je do takrat že vedel in se kot sistematik (njegova oznaka) preusmeril drugam. Tako se danes kot županski kandidat v uradnem življenjepisu deklarira kot podjetnik na področjih poslovnih nepremičnin in medicine. Bil je tudi direktor in pomočnik uprave mariborske ekspoziture Vzajemne. Pa direktor rokometnega kluba Branik, član gospodarskega odbora Zlate lisice, organizator dogodkov za boksarja Dejana Zavca. V bistvu menedžerski tavžentkincler. Sam zase pravi, da je športni tip s spoštljivim odnosom do kulture in umetnosti. Njegova kulturna referenca je, da sta z ženo dolgoletna abonenta SNG Maribor. Zdaj komaj čaka, da bo težko pričakovani Center Rotovž zaživel.

Ne povsem off-topic pripominjam, da se mi od srečanja do srečanja s kandidati — pa tudi z drugimi, bolj navadnimi meščani — vedno bolj dozdeva, da bo evforija ob otvoritvi Centra Rotovž zameglila realnejšo, bolj kritično presojo o konceptu in uporabnosti kulturnega centra. Kdo ne bi bil zadovoljen, ko bo to končno dokončano? Sam ne bom prejudiciral, bom pa z veseljem priznal — če se bo, upam, tako izkazalo —, da je bila moja skepsa do namembnosti in funkcionalnosti Centra Rotovž preuranjena ali neupravičena.

Čigav kandidat

Čeprav je Andrej Bauman neodvisni kandidat, ga ljudje večinoma imajo za Arsenovičevega človeka, ker je v njegovem drugem mandatu bil mestni svetnik na njegovi listi. Sam v tem ne vidi problema. Kot pravi, se je vedno samostojno odločal in je dosedanjemu županu tudi vedno odkrito povedal, če se s kakšno njegovo potezo ni strinjal. Res pa je tudi, da se danes ne bi podal v to kandidaturo, če ga Arso ne bi potegnil v lokalno politiko.

Tudi meni se ta naveza ne zdi nič takega. Ko enkrat vstopiš v politiko, pač izgubiš politično nedolžnost — pa čeprav “samo” v mestnem svetu —, ki pa ti jo v percepciji črno-belo razmišljujoče javnosti lahko povrne samo eksplicitno distanciranje oz. razkol s tistim, s katerim si legel. Če komu ni bil všeč Arsenovič, mu zdaj ni všeč Bauman. Ali pa da je Bauman sam nekakšna rezerva že vnaprej obsojenega. Toliko o mentalitete povprečnega volivca. Kot da sta župan in “njegov” kandidat nekaj takega kot recimo Janša in Logar. Vedno mora biti nekaj narobe.

Svoje zaenkrat ne slabe, a tudi ne zelo obetavne ratinge Bauman sicer pripisuje temu, da je pozno obelodanil kandidaturo — pa saj je tudi odhajajoči župan sam dolgo rabil, da se je odločil, da ne bo kandidiral —, vendar verjame, da se bo njegova prepoznavnost in prepoznavost kandidatov za svetnike na njegovi listi sčasoma popravila.

Zaveden in zagrizen

Bauman se zdi zaveden in zagrizen Mariborčan. Kar bi verjetno morali biti — in morda tudi so — vsi kandidati. Zato se med drugim zavzema za zakon o mestu pod Pohorjem. Lex Maribor? Da. Tako kot obstaja Zakon o glavnem mestu Republike Slovenije. Glavarinski količniki ne obstajajo samo v zdravstvu pri osebnih zdravnikih, ampak tudi pri občinah oz. mestnih občinah. Problem je v tem, da mestne občine izvajajo tudi dejavnosti, ki jih nemestne občine ne. Ljubljana je zase poskrbela, Maribor pa ne. Teoretično bi Maribor moral iz tega naslova dobiti 845 evrov na prebivalca, v resnici pa jih dobi samo okrog 750. To letno nanese dobrih 80 milijonov evrov, pri čemer je dejanskih stroškov za zakonsko določene storitve za kakih 35 milijonov evrov več.

Bauman odkrito priznava, da te državne matematike podfinanciranja ne razume. Samo mestni potniški promet — ki je zakonska obveznost v mestih z več kot sto tisoč prebivalcev — stane 15 milijonov na leto (pa še meščani niso zadovoljni z njim). V vrtcih je varstvu štiri tisoč otrok, zanje skrbi skoraj tisoč zaposlenih. Ledna dvorana in Pristan ne moreta biti profitabilna, ampak ljudje in še posebej otroci morajo nekje plavati. Tudi Center Rotovž ne bo profitabilen, čeprav bi se morali truditi, da bo čim bolj. Itd.

Ljudi je treba zadržati

Naj samo spomnim, da je Mestni svet MOM pooblastil Arsenoviča za vložitev zahteve za ustavno presojo zakona o financiranju občin. Župan je to tudi storil, vendar Ustavno sodišče o tem še ni odločalo. Kakorkoli, Bauman razlaga, da bi glavarinski količnik moral znašati vsaj tisoč evrov na prebivalca. Zakon o mestu na severu te male domovine — ali kakorkoli že bi temu rekli — bi po njegovem zelo pomagal, da Maribor ne bi bil več tako podfinanciran. Imamo argumente. Fluktuacija delovne sile v Avstrijo je velika. Zato mora biti mesto Maribor resen branik proti severni meji. Ljudi je treba zadržati tukaj, ker se bodo odseljevali, ne samo dnevno migrirali v Avstrijo. Ali v Ljubljano ali kamorkoli. Treba je dopovedati državi, da bo v Mariboru prepoznala razvojni potencial. Imamo univerzo, imamo znanje, infrastrukturo, imamo ambicije. 

Prepričan je tudi, da je pomembno, da je Ministrstvo za regionalni razvoj in kohezijo zdaj v Mariboru. Dobro je, da so centri odločanja za vogalom. Pridobiti moramo čim več agencij. Gospodarstvo bo z njimi lažje dobilo suport pri razpisnih zadevah. Take službe so tudi sicer dodana vrednost mesta. Več ko je uporabnikov nekih storitev, nižji so stroški na posameznega uporabnika. Zato si recimo Janković želi, da bi OTP preselila sedež v Ljubljano — kar bi bil za mariborsko bančništvo, ki ga tako ali tako že dolgo ni več — res zadnji udarec.