Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v ponedeljek, 2. novembra 2026, pod naslovom (Županski obrazi) Dobronamerni razsvetljeni tehnokrat Matevž Frangež. Županski obrazi so Večerova serija profilov in portretov vseh desetih mariborskih županskih kandidatov, ki bodo objavljeni v Večeru in ponatisnjeni na Fokuspokusu v naslednjih dveh tednih do petka, 13.. Vrstni red je naključen.

Če se ne bi dosledno izogibal jezikovnim klišejem, bi rekel, da je Matevž Frangež polnokrven politik. Zna se ljudsko pošaliti — tudi na svoj račun —, obenem pa deluje resno, prepričljivo, informirano, pa tudi z meščansko kontrolirano strastjo. Kot se spodobi za nekdanjega poslanca (od 2008 do 2011 in od 2011 do 2014) in državnega sekretarja na Ministrstvu za gospodarstvo pod ministrom Hanom v Golobovi vladi.

Zdi se, da se je na tej zadnji funkciji kot tipičen nemo propheta in patria sua bolj proslavil v Franciji kot pa doma: “za zasluge pri krepitvi gospodarskih odnosov med državama, še zlasti pri dogovoru o ohranitvi in preobrazbi tovarne Revoz v Novem mestu” ga je grand maître Macron dekoriral z bedžem viteza Legije časti.

Izganjalca hudiča

Morda prvič po letu 1979 ali kdaj, ko sem tam gledal Izganjalca hudiča, sem bil prejšnji ponedeljek v Kinu Udarnik. Vsaj v preddverju. Udarniško so ga očistili in kolikor toliko usposobili privrženci Zavezništva za Novi Maribor. (Všeč mi je ta velika začetnica. To bi lahko bil naš novi toponim.) Ne, Zavezništvo ni vseh nas 125.000, to je koalicija Liste kolesarjev in pešcev, Socialnih demokratov in Levice — na čelu s skupnim županskim kandidatom Frangežem.

Kino je zdaj štab, kjer so organizirali javno tribuno. Zvezda večera je bil Frangež sam, a ga je skoraj zasenčil special guest star Luka Mesec, Levičin županski kandidat v Ljubljani. Stoterici privržencev, simpatizerjev, aktivistov — v kateri sem se počutil kot nezrela češnja na kupčku mariborske leve smetane — sta se kandidata predstavila kot bodoča župana glavnega in podglavnega mesta.

Ko sem delal domačo nalogo, sem na spletni strani Zavezništva opazil, da v svoji osebni predstavitvi niti z besedo ni omenjeno, da je član SD. Zato ga vprašam, ali je to samo komunikacijski lapsus ali kaj drugega. Ne, ne. Član SD je že več kot dvajset let in bo tudi ostal, ker v te vrednote verjame. Drži se pravila, da človek nikoli ne zamenja svojega nogometnega kluba, delavskega sindikata in politične stranke.

Desničarji bi rekli, da je ponosni naslednik. Saj veste, čigav. Mi v Mariboru pa bi jih cinično zabili nazaj, ali morda s tem ne mislijo, da bo naslednik Borisa Soviča — zadnjega župana Maribora, ki je bil socialni demokrat. Doslej. Citiram dotičnega ponosnega naslednika: zmaga progresivnih sil v Mariboru bi lahko bila obet sprememb na nacionalni ravni. Noče pa, da je Maribor eksperiment. Če bo postal župan, bo pač dostavil, kar mora dostaviti.

Mariborski Mamdani

Frangež trdi, da je človek trdnih prepričanj in da ga je včasih težko premakniti. Razume pa, da je umetnost politike v tem, da gradiš večino. Idealno bi bilo soglasje, ampak za to moraš pridobiti ljudi. In če jih hočeš pridobiti, jih moraš znati poslušati in biti empatičen. Noče biti župan avtokrat, niti mikromenedžer, vedno prepričan v svoj prav. Hoče se vživeti v položaj drugih in jih navdihovati. To da zna in zmore. Občuduje Obamo, ker zna ljudi navdihovati. Ceni pa tudi sposobnost newyorškega župana Mamdanija, da motivira ljudi in gradi občutek skupnosti. O grassroots politiki — od zgoraj navzdol, torej iz baze k odločevalcem in izvrševalcem, ne od zgoraj navzdol, kot delajo običajni osumljenci — sta tudi govorila z Luko Mescem. Frangež mi naknadno pojasnjuje, da je oba pristopa treba kombinirati. Upoštevati konkretne pobude in želje ljudi, obenem pa jih navdihovati in jim vzbujati upanje, da se bodo ambicije uresničile, spremembe pa obnesle. Ker občina oz. mesto ni podjetje, ampak skupnost.

To ni neres — je pa tipično levičarska ali vsaj socialnodemokratska domislica, ki lepo zveni in si jo je mogoče tako ali drugače razlagati.

Mestne četrtí

Frangež se mi zdi dobronameren razsvetljeni tehnokrat. Preseneti me z idejo, da Maribor ne rabi mestnega arhitekta. Zakaj? Zato, ker mesto ne rabi ekskluzivnega mestnega arhitekta, ki bi vse komandiral in planiral po enem in istem modelu. Urbanistično oblast je treba demokratično vrniti stroki. Maribor rabi vso možno arhitekturno in urbanistično pamet na kupu, da bo kompetentno razpravljala in se odločala o tem, kako bomo mesto v prihodnje gradili. Leta 2000 je Maribor dobil evropsko nagrado za urbanistično zasnovo. Ta je predvidevala, da poleg historičnega centra na Levem bregu rabimo še vsaj štiri jedra na Desnem — Tezno, Tabor, Nova vas, Studenci —, potem pa da smo na to pozabili. To bi bilo v duhu zdaj tako popularnega petnajstminutnega mesta.

Hmm, ne vem. Ampak mene se da v vse prepričati, če me le prepričevalec zna in če mi je za nameček še simpatičen. Edino, kar me pri Frangežu moti, je to, da “mestne četrti” striktno naglašuje na zadnjem zlogu “mestne četrtí”.

Res pa je, da sem od njega veliko izvedel o Mariboru. Sicer nič takega, česar ne bi mogel izvedeti tudi drugače, če bi se le pozanimal, a Frangež dokazuje, da je banka podatkov (ki jih sicer nisem preverjal). Nisem vedel, recimo, da je trideset tisoč ljudi iz Podravske regije gastarbajterjev. Seveda sem vedel, da jih je veliko, a spet ne toliko. Šokantno. Približno polovica jih dela v Avstriji — v eni od najbogatejših evropskih držav, na katero na žalost ali na srečo mejimo —, bodisi v Ljubljani. Temu on pravi razprodaja talenta, znanja, ustvarjalnosti. V bistvu mu je vse jasno. Je dobro informiran, dober diagnostik, dobro deducira. Na tekočem je z evropsko kohezijsko politiko — ki se glede na nazadovanje svoje konkurenčnosti preusmerja v razvoj visoko produktivnih delovnih mest —, pa z neizkoriščenimi potenciali Maribora, s tako imenovanimi priložnostmi.

Defetistična mentaliteta

Pa je tudi dober praktik? Realizator? Glede na to, da se je kalil na MGTŠ, smemo to domnevati. Daje vtis poštenega in pridnega človeka. Je pa tudi nepoboljšljiv idealist. Zdi se, da ima ambicij še preveč. Njegov razvojni izziv je sto novih podjetij in deset tisoč delovnih mest z dodano vrednostjo nad tisoč evrov v naslednjem kohezijskem obdobju (2028—2035). Tunel? Ni problem. Pri tem se sicer ne strinjava: jaz navijam za cev od Gosposvetske do Partizanske, on pa od Ferija do Elektra. Sanjari o revitalizaciji Melja s kulturnimi vsebinami. Po mestu je toliko zapuščene infrastrukture, v bistvu bi jo bilo treba samo obnoviti.

Sanjari? Samo? Ne bi mu rad jemal poguma. Niti komurkoli, ki bi ga imel za župana. Vera gore premika. Itak ga v Mariboru moti defetistična mentaliteta. Sem že tudi jaz del te defetistične mentalitete?