Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v sredo, 5. novembra 2026, pod naslovom (Županski obrazi) Nalezljiva dobra volja Andreja Matvoza. Županski obrazi so Večerova serija profilov in portretov vseh desetih mariborskih županskih kandidatov, ki bodo objavljeni v Večeru in ponatisnjeni na Fokuspokusu v naslednjih ta in naslednji teden do petka, 13. novembra. Vrstni red je naključen.
Vroča čokolada s smetano
Najino srečanje se začne nenavadno. V prvem nadstropju nekdanjega Čajeka na Slovenski — ki se po novem imenuje Bubble Whatever — se z Matvozom zapleteva v pogovor s kitajsko natakarico. Naročiti morava v angleščini (on vročo čokolado s smetano, jaz kavo z mlekom), ker ženska nič ne šteka. Prosim jo tudi, naj izklopi muziko, ker snemava intervju. Vse želje nama usliši.
Sicer pa se ne spomnim, kdaj sem nazadnje srečal človeka, čigar dobra volja bi bila tako nalezljiva. Če bi občani volili župana po tem kriteriju, bi Andrej Matvoz v javnomnenjskih raziskavah zagotovo vodil. Seveda, če bi ga cel Maribor poznal. Ker pa ga ne — vsaj ne kot politika —, mu ne kaže najbolje. Po prvi anketi bi ga prejšnji teden namreč volilo samo 1,7 odstotka meščanov.
Direktor Agencije za varstvo konkurence je najbrž pomembna in zahtevna, tudi ugledna služba, vendar v očeh ljudstva nosilcu ne zagotavlja prepoznavnosti. Tudi če je na položaju že dolgo. Na čelu AVK je Matvoz z dvema vede fazama od leta 2015, pri čemer se mu bo drugi petletni mandat iztekel leta 2028. Če ne bo izvoljen za župana. Kar verjetno ne bo. Ali če ga ne bo Logar prej skenslal — kot ga je že v svojih časih zaman poskušal Počivavšek pod pretvezo (Lex) Agrokorja.
Matvoz v svoji predstavitvi navaja, da je kot direktor AVK okrepil oddelek za javno naročanje in zaščito javnega interesa, reorganiziral in pohitril postopke in uvedel dobre prakse. Se mi pa tudi osebno pohvali, da je na to temo predaval že po celem svetu razen na Kitajskem in Novi Zelandiji.
Kaj hoče Svoboda?
Trenutni rezultat ga grize, a kaže tega ne. Sam pravi, da je pred meseci dal javno vedeti, da bi/bo kandidiral. V bistvu se je dal na trg — in čakal, da bo kdo ugriznil. Dokler se ni dejansko oglasila Svoboda in mu ponudila strankarski backup za kandidaturo. Matvoz ni član stranke. Mu to lahko pomaga ali škodi? Tega ne moremo vedeti, lahko pa kaj sklepamo iz rezultatov prejšnjih lokalnih volitev. Pred štirimi leti je Svoboda osvojila tri županske položaje, medtem ko sta jih SLS in SD petnajst in štirinajst. (Govorimo o celi Sloveniji.) Verjetno pa si bo Svoboda tudi letos priborila precej svetniških sedežev (leta 2022 si jih je 415). Da je stranka močna v mestnih in občinskih svetih in šibka pri županih, je verjetno posledica tega, da je pri županskih kandidatih ekskluzivistična in trmasta. Tako so v Ljubljani sforsirali Boštjančiča, v Mariboru pa so serendipitetno našli Matvoza. Seveda pa ta njihova srečna roka pri izbiri kandidata ne izničuje razkoraka med še nedavno samozavestno veličino stranke — da ne rečem napuhom — in skromnim, ne zelo ambicioznim, četudi kompetentnim in kredibilnim kandidatom, ki se je je oprijel. Matvoz se v te Svobodine postoblastne travme ne vtikuje. Pripomni pa, da je le toliko moža, da se iz principa ne bi šlepal na katerokoli stranko. Kar mu prav rad verjamem.
Gremo h Kličku
Matvoz je mikrolokalpatriot iz Nove vasi. Tam živi že vse življenje. Je pa tudi nostalgičen fajnšmeker, ki pogreša Gostilno pri Treh ribnikih in sanjari o Trstu, kjer aperol spritz stane manj kot v Mariboru in kjer ob vsakem naročilu servirajo nekaj malega za pod zob. Tu se razhajava. Italijani imajo itak drugačno kulturo posedanja v lokalih, h Kličku pa nihče ne bo hodil iz nostalgije. Stara klientela odmira, mladih pa to ne zanima. Niti gurmanov in ljubiteljev vin, če bi se odločili za tak koncept. Bílo pa prošlo. Saj so probavali, pa ni uspelo. Sploh pa, saj imamo Anderliča. Ni res, pravi, narobe so probavali. To bi bila prava ponudba. Mariborčani so polni denarja in radi hodijo ven. Lokali so polni, restavracije so polne, prireditve so razprodane … Čeprav se vse draži. Mogoče na to vplivajo avstrijske plače, ki so seveda višje.
Podfinanciranost mesta? Matvoz je navajen, da moraš najprej poskrbeti zase. Da preživiš. Če pa kaj dobiš še za povrh, so to bonbončki. Ljudje vidijo, da se da, ker je Arsenovič le nekaj premaknil. Ampak zakon? Bomo potem imeli tudi zakon o Celju pa zakon o Kranju? Kako bomo definirali večje ali manjše mesto? Glavarinski količniki so se pod prejšnjo vlado itak dvignili. Ljubljana dobi več, ker je pač glavno mesto. Tako je po celem svetu. Mariborčani morajo stopiti skupaj. Cela regija mora stopiti skupaj. Kako? Udariti po mizi? Ja. Tako preprosto je to? Ni preprosto, je pa revolucionarno. Sicer pa ne vemo, kaj se bo zgodilo. Mogoče bo Ustavno sodišče odločilo, da se financiranje mora zvišati. Podpira vse, kar bo šlo v to smer.
V Mariboru hitro najdeš kader
Dejstvo je, da je Maribor mesto usposobljenih ljudi, ki so pripravljeni delati. V Mariboru hitro najdeš kader. In to dober kader. Hvaležni so, da lahko delajo. V Ljubljani pa je nenormalno. Na razpisih težko koga najdeš. Če objaviš, da je možno delo v Mariboru, pa takoj. Pa tudi poslovne prostore, ki jih tu lahko najameš za tri, štiri evre manj na kvadrat kot v Ljubljani. In če sva že pri tem: sam se vsak dan vozi v službo v Ljubljano. Šest zaposlenih (od tridesetih plus) — seveda Mariborčanov — je že preselil v Maribor. Hoče reči: vse v redu, če bo vlada preselila še kakšno ministrstvo ali agencijo iz Ljubljane v Maribor ali kamorkoli. Ampak na žalost se tega lotevajo na napačnem koncu. Najprej bi morali ugotoviti, koliko ljudi se dnevno vozi sem in tja na različna ministrstva, in potem te vozače prerazporediti na eno in isto ministrstvo — in to potem preseliti. Ne pa da se bodo uslužbenci še več vozili. Z nekajmesečnim usposabljanjem lahko to hitro urediš in najmanj petstotim rešiš problem.
Skratka, ljudi je treba zadržati tu. Žal pa nam investicije bežijo mimo. Tako kot zdaj Palfinger, ki se je odločil za Ormož. Pa je šlo osemdeset milijonov.
Ampak vseeno je Maribor bogato mesto. Bogato v kakšnem smislu? V vsakem. Potenciala, kolikor hočemo. Dovolj ljudi, dovolj znanja, dovolj denarja. In kje je ta denar? Skoncentriran pri posameznikih. Pa tudi občina bi lahko prišparala kakih deset procentov samo pri javnem naročanju. Že tu je luknja. Bo pa ja vedel, ker AVK izobražuje o javnem naročanju. Kako pripraviš naročilo, kako določiti pogoje, kako odkrivaš nedovoljeno dogovarjanje podjetnikov. Tu je še rezerva.
Selfi s Svobodo
Ko se poslovova od prijazne Kitajke, me pelje še na predvolilni štant Svobode na Trgu svobode. Tam je na čelu z aktualno materjo podžupanjo Davorko Pregl nekaj strankarskih dam, ki mi začnejo tako hofirati, da mi je kar malo nerodno. Ena od njih me vpraša, ali lahko narediva selfi, da ga pošlje Simoni Koželj — bivši ženi pokojnega Matjaža — v njihovo ljubljansko bazo. Seveda rad privolim in si nadenem prijazen namešek.