Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v sredo, 5. novembra 2026, pod naslovom (Županski obrazi) Andrej Bauman brani severno mejo. Županski obrazi so Večerova serija profilov in portretov vseh desetih mariborskih županskih kandidatov, ki bodo objavljeni v Večeru in ponatisnjeni na Fokuspokusu ta in naslednji teden do petka, 13. novembra. Vrstni red je naključen.
Zmenek na slepo
Na srečanje z Mitjo Zgoznikom sem šel kot na zmenek na slepo. Razlogov je več. Za razliko od večine drugih kandidatov se nisva osebno dogovarjala za čas in lokacijo. Vse je bilo sicer zgledno urejeno s posredovanjem Resničine piarovke. To sicer ni nenavadno, vendar se razlikuje od običajne prakse mariborskih županskih kandidatov. Njihove telefonske številke niso strogo varovani podatki, pa tudi na klice se pridno odzivajo. Edina, ki komunicirata preko posrednikov, sta Katja Koren in — kot rečeno — Zgoznik.
Drugi in poldrugi razlog pa je, da o kandidatu stranke Resni.ca pred srečanjem ne moreš izvedeti nič razen tega, kar je bilo o kandidaturi neznanega pretendenta objavljenega v medijih. Kar je v najboljšem primeru to, kar se je zdelo primerno povedati stranki. Torej zelo malo. Da je star 32 let, da je “bodoči diplomant varnostnih ved” in da ga politika zanima “že od otroštva”. Kar zveni kot pristen resničarski blurb. Morda to imponira njihovim privržencem, mene pa ni navdalo z optimizmom.
Toda ko pridem par minut prej na Ezl-ek, me tam že čaka neupadljiv, a uglajen mlad moški in se mi pusti odpeljati v lokal. Takoj sem malo bolj pomirjen.
Kavarna Astoria je bila njegov predlog. Jaz sem bil nazadnje tam še v gimnazijskih letih. Sem pa statiral v istoimenskem Petan–Pogačnikovem filmu. Igral sem mladega esesovca. Z Brankom Gradišnikom sva v uniformah igrala biljard. Ne spomnim se, kako sem prišel zraven. Imel sem tudi nekaj teksta. Rekel sem: “Guten Tag.“ Seveda pa nismo snemali v pravi kavarni, ampak v studiu starega Viba Filma v Jožefovi cerkvi v Ljubljani.
Verjamem na besedo
Res je, da mi Zgoznik ni pokazal diplome, ampak mu verjamem na besedo. Zdaj se že lahko pusti legitimno titulirati z nazivom diplomirani inženir varnostnih ved. Čeprav bi bilo dobro biti previden — glede na to, iz katere stranke prihaja. Res pa je tudi, da je Stevanovića videl samo enkrat, ko je prišel podpret kandidate na Ptuj. (Presenetljivo, tam ima Resni.ca kar šestnajst kandidatov za mestni svet, v Mariboru pa samo tri.) Skratka, Stevanović mu je stisnil roko in zaželel vso srečo na volitvah. In to je bilo to. Prepričan je, da je Resni.ca demokratična, odprta, tolerantna stranka. Nihče mu ne diktira, kako naj razmišlja in za kaj se naj zavzema.
In kakšna je njegova perspektiva zdaj, ko je postal ing. var.? Glede na to, da najverjetneje ne bo izvoljen za župana? S kampanjo si bo zagotovo nabral veliko izkušenj. Sicer pa njemu ne bo mogel nihče reči, da je hotel postati politik, še preden je dal skozi en sam dan delovne dobe. Zgoznik je navajen delati. Zrasel je v skromni družini in se je moral med študijem preživljati z delom.
Kapo dol za to kariero!
Delal pa je marsikaj. Delal je v Henklu. Delal je v Henklovi podružnici Bodočnost. Delal je pri Kavniku v Pernici. Delal je v Termah Ptuj. Delal je v kot osebni trener, čistilka in podajalnik v Bodifitu. Delal je v Ljubljani kot natakar. Delal je v diskoteki. Delal je v Butan plinu. Delal je kot delovodja v v Hisensu. Šestdeset ljudi je imel pod sabo. To je bila njegova prva redna služba. Bil je tudi delovodja v Geberitu v Rušah. Delal je kot disponent za mednarodni promet. (To je nekaj v logistiki.) Zdaj pa je v mariborskem UKC. Lekarniški strežnik. Kaj dela lekarniški strežnik? Raznaša zdravila na vse oddelke v bolnici.
Za nameček pa dela tudi kot prostovoljec. Pred kratkim pa se je povezal s Sončkom, ki mu je zaupal fanta z Downovim sindromom. Zgoznik ga zdaj nekajkrat na teden pelje na sprehod in plavat in postori še kaj za njega. Dobro se počuti, če nekomu pomaga.
Ker obstaja nekdo
Kot novinec v javnem nastopanju me Zgoznik na začetku z mešanico naivnosti in nezaupljivosti sprašuje, kako to gre pri intervjujih. Kako recimo odrežemo sogovornikove besede, kadar nam zmanjkuje časa in prostora. Pomirim ga, da se pri meni nima česa bati, ker nisem zlonameren — da pa intervjuvanci novinarjem nasplošno itak nič ne morejo, ker so nam prepuščeni na milost in nemilost, hudobno samokritično pripomnim.
Potem pa se le razgovori in mi začne razlagati, da se je včanil v Resni.co šele pred nekaj meseci. Preštudiral je programe vseh strank in ugotovil, da mu je platforma te stranke najbliže. Nakar so v njem prepoznali perspektivo in mu predlagali, naj pri njih kandidira za župana. Zakaj kandidira? Ker bi rad pokazal ljudem, da obstaja nekdo, ki bi to funkcijo opravljal odgovorno in dosegel rezultate. Ker noče biti tipičen politik, ki dela za osebno korist. Če nekaj obljubiš in tega ne izpolniš, bi moral odstopiti in tudi odgovarjati. In nikoli več kandidirati.
Že, že, pripomnim, ampak ljudje tako ali tako pozabijo, kaj si jim obljubil. Hja, Zgoznik pravi, da na soočenjih nikoli ni rekel, da bo to in to naredil. Ker noče dajati lažnih obljub. Kako bo pa potem prepričal volivce? Nekaj pa jim je le treba obljubiti ali vsaj napovedati? Ja, ampak to ni njegov stil. Ne gre mu za to, da bi prepričal ljudi. Rad bi jim pokazal, da je iskren. Si pridobil zaupanje. Tudi zdaj, ko se pogovarja z mano, je kot odprta knjiga. Nima kaj skrivati. Tako bi tudi deloval kot župan.
Malo preveč filmsko
Pa še to: partnerka ga je vprašala, česa bi ga bilo najbolj strah, če bi mu uspelo postati župan. Dobro vprašanje. Torej? Strah bi ga bilo, da bi izgubil integriteto. Zakaj tako razmišlja? Ne bi je izgubil zaradi materialnih stvari, ker ni pohlepen, ampak zato, ker bi jo bil prisiljen izgubiti. Zaradi groženj. Groženj? Kakšnih groženj? Ker ve, kako sistem fukcionira. V Mariboru se vsi poznamo. Obstaja deset, petnajst ljudi, ki imajo Maribor v lasti. Imajo podjetja, hotele, kafiče. In operirajo. Župan je njihova veza. In ti ljudje imajo moč, da pridejo k županu in rečejo: čuj, jaz rabim tam pa tam zemljišče, zanj ti lahko dam pol milijona, pod mizo — ali pa bom ta denar porabil za to, da te pospravim. Kako se boš odločil? Tako funkcionira večina njegovih protikandidatov. Pa jih ne bo našteval poimensko, ker to tudi ni njegov stil.
Hmm, ni to malo preveč filmsko? Ne, ljudje si mislijo, da je filmsko. Pa ni. To se dogaja.
Česarkoli se loti, pravi, gre vedno na zmago. A kaj je to, zmaga? Je realist. Številke so mu jasne. Ve, kaj ga čaka. Ampak kljub vsemu je v to šel zato, ker ve, da bo fantastična izkušnja. Uči se. Ker bo od blizu videl, kako to gre. Utrdil si bo samozavest. Veseli ga nastopati na soočenjih. (Čeprav ga ponavadi na nobeno ne povabijo, ker ni med popularnimi in favoriti. Kakorkoli, on bo osebnostno zrasel.) Zato je to super izkušnja. Še tem bolje bi bilo, če bi mu uspelo priti v mestni svet. Kaj šele postati župan.