[Županski obrazi, 9.] Zadihajmo z Igorjem Jurišičem

Igor Jurišič me je prvotno povabil na Tezno k zavetišču za živali — kjer ponavadi sprehaja psa —, potem pa si je premislil in predlagal Štuk. Čeprav mi ta lokal ni niti malo všeč, sem nadomestno lokacijo rade volje sprejel. Gosposvetska 83 mi je trikrat bližje kot Avtomobilska 25. Rekel je, da v petek proti večeru v Štuku ne bo študentov in da bo mir. Bilo je res skoraj prazno, miru pa ni bilo. Na šanku je visela glasna moška družba, tako da sva se umaknila v najoddaljenejši separe. Natakarja — ki je zahteval plačilo takoj, ko je prinesel sok in kavo — sem prosil, naj utiša muziko ali izklopi zvočnik. Ne more. Ker bi moral vse ugasniti. (Ne vem, zakaj ne bi.) Ampak Jurišič se znajde. Sezuje si čevlje, stopi na klop in začne tipati po zgornji strani ohišja zvočnika v kotu pod stropom, iščoč kabel, da bi ga odklopil — a ga ne more izpuliti.