Del letošnjega (27.) Festivala dokumentarnega filma — ki ga prireja Cankarjev dom v sodelovanju z moralnim sponzorjem Amnesty International — je v nehote cinično poimenovani sekciji Retro tudi retrospektiva dokumentarcev Maje Weiss. Selektor Simon Popek je namreč izkoristil demografsko priložnost, da bo režiserka letos dopolnila 60 let.

To se mi ne zdi posrečena programska poteza. Šestdesetletnica ni zelo visok življenjski jubilej, niti ustvarjalna prelomnica ali kaj šele upokojitvena. To izpade nekoliko staristično.

Res pa je, da je slovenska dokumentaristika v produkcijski krizi in da razen Helene Koder in Majde Širca ne bi našli živega avtorja ali avtorice, ki bi mu/ji lahko pripravili retrospektivo. Maja Weiss je med temi, ki imajo kaj — ali vsaj dovolj — pokazati, malo mlajša, ampak očitno dovolj stara.

To so te nerodnosti festivalizma slovenske kinematografije, za katere pa se filmarji in njihovi promotorji ne zmenijo.

Popravek: Iz Slovenske kinoteke pojasnjujejo, da je ideja za retrospektivo Maje Weiss (do 6. maja) nastala v okviru Slovenske kinoteke in da so selektorju FDF predlagali, da del filmov iz promocijskih razlogov sprejme v sekcijo Retro.

Samovšečnostni razlogi

Sam sem imel to smolo, da sem šel v nedeljo v Slovensko kinoteko na projekcijo dveh Majinih filmov: Maja Weiss 60! — ja, s klicajem! —, 3. sklop (od petih). In sicer Slovenci od znotraj (1997) in Slovenci od zunaj (1996). Oba sta nastala v produkciji TVS.

Disclaimer: to sem šel do neke mere gledat iz samovšečnostnih razlogov. V prvem od omenjenih — posnetem sicer pozneje — namreč kot eden od pametovalcev nastopam tudi sam.

Zanimivo, da nisem ohranil v spominu, da me je Maja angažirala za tistih mojih par minut v tem filmu. Debelo sem pogledal, ko sem se zagledal med sodelujočimi v sinopsisu v programski knjižici. Nakar še nekaj razlagam v angleščini. Kdo bi vedel, zakaj.

Samokritično ugotavljam, da sem pred osemindvajsetimi leti imel par kil več, nemogočo, zelo kratko postriženo frizuro, neprepoznavno kravato — ki se je tudi ne spomnim — in da sem znal solidno čvekati, da ne da bi povedal karkoli zapomnljivega.

Res ne vem, zakaj sem bil takrat še kar pogosto na televiziji. In da zdaj že zelo dolgo nisem več nikoli. (Aja, saj vem. Ne zaradi starizma, seveda.)

Osmislitev osamosvojitve

Dokumentarca seveda nista prispevka k slovenski osamosvojitvi, sta pa prepričljiv dokaz, da se je navdušenje nad osamosvojitvijo vleklo za nami še globoko v 90. leta. In da smo na kulturno-umetniški oz. intelektualni sceni to poskušali nekako osmisliti in racionalizirati.

Film Slovenci od znotraj za začetek sledi utrinkom iz življenja in mnenjem novih generacij Slovencev od rojstva in otroštva do dijaških in študentskih let — namreč glede prihodnosti —, potem pa se posveča poslušanju bolj ali manj posrečenih odgovorom na patetično vprašanje, kako definirati “slovensko dušo”. V bistvu gre za iskanje identitete. To nas je očitno vedno žrlo. In starejši ko so intervjuvanci — recimo Tone Pavček, Vid Pečjak, gospa urarjeva žena … —, bolj so odgovori pametni. Naša, moja, srednja generacija ni imela pojma in si je delala utvare.

Slovenija 30-35 let pozneje

V pogovoru po projekciji sem se prijavil k besedi in Maji Weiss priporočal, naj posname sequel tega filma. Slovenija od znotraj: 30 let pozneje.

Mariborski gimnazijci, ki so ji leta 1997 razlagali občutke o značilnostih svoje generacije in o prihodnosti, kot so jo takrat pač videli, bodo kmalu stari petdeset let. Naj jih poišče, naj jim zavrti ta film in jih sooči z njihovimi takratnimi pobožnimi željami in vizijami. In naj spet vpraša tudi nas starejše. Ne seveda nujno iste preživele, ki smo nastopili takrat (Andrej Rozman Roza, Vlado Škafar, Milan Krek, Matjaž Jerovšek, moi-même …).

To bi bil velik in pomemben, pa tudi zgovoren projekt. Tudi če ga ne bi delala Maja Weiss in če se ne bi direktno nanašal na to njeno zgodnje delo. Si predstavljate, da bi nekdo — za naslednje leto, recimo — posnel dokumentarni film Slovenija 35 let pozneje? In si vzel za iztočnico slogan iz predplebiscitne kampanje “Deželi s štirimi milijoni pridnih rok se ni bati samostojne prihodnosti”?

Po mojem bi se se dezosamosvojili.

Brez fašistov, prosim!

Drugi prikazani film — Slovenci od zunaj — pa po vsem tem času ni nič več kot zamegljeni predmet nostalgije. (Predvsem avtoričine nostalgije, da ne bo pomote.)

Gre za road movie — posnet v eni sami turi okrog Slovenije —, v katerem sprašujejo Italijane, Hrvate, Madžare in Avstrijce, kaj si mislijo o Sloveniji in o Slovencih. Odgovori so v glavnem nepomembni in trivialni. In le kakšni bi lahko bili, ko pa so skoraj brez izjeme spraševali samo naključne mimoidoče.

Sogovorniki sicer niso skoparili s komplimenti na naš račun. Celo do te mere, da se je voditeljica pogovora z Majo Weiss in filmska publicistka Varja Močnik začudila, da vse do zadnjega, ko je ekipa Maje Weiss — na čelu z njenim možem Petrom Braatzem, soavtorjem filma — naletela na neke proheimatdienstovke v Celovcu ali okrog Pliberka, da “v filmu ni nobenega fašista”. Gospe so napreč razlagale, da ne marajo Slovencev, ker bi jih po vojni itak vse pobili, če ne bi bilo Angležev.

Love do domovine

Pa še nekaj: Maja Weiss je priznala, da se dokumentarno uredništvo TVS pri nobenem od teh dveh filmov ni vtikalo v vsebino. Scenarija sta bila sprejeta in potem posneta. Da filmov TVS sploh ni videla, dokler nista bila končana.

To vse pove o slovenskem televizijskem producentstvu in dokumentarnih urednikih. Money can’t buy me love do domovine.

Kakorkoli: da je selektor z letošnjo sekcijo Retro — beri: nagrado za dokumentaristiko Maji Weiss — mislil resno, lahko sklepamo iz tega, da v teh petih sklopih ni bilo videti filma Oči in ušesa boga (2012), ki ga je Maja Weiss posnela s Tomom Križnarjem, in predlanskega — verjetno njenega najboljšega — Zajeti v izviru: Slovenski otroci Lebensborna.