LIFFe rabi kulturni auftakt. In to ne samo letošnja “edicija” — kot rada reče današnja, v medijih izražajoča se mladina —, že petintrideseta po vrsti. Še malo, pa bo star toliko kot Mednarodni oz. Ljubljanski jazz festival. Dohitel in prehitel pa ga seveda ne bo. Upajmo, da ne.

LIFFe redno spremljam vsako leto. Ljubiteljsko že od njegovega nastanka, najmanj deset let pa tudi kot kritik. Zadnja leta, ko postajam bolj grumpy, ga v tekstih deklariram kot — to je citat — “kampanjski dopolnilni program za slovenske ljubitelje filma, ki jim Kinodvor in Kinoteka in še tistih par art kinov po Sloveniji ne zadoščajo”.

Reality check

Moja oznaka se ni prijela. Ljubitelji filma obožujejo LIFFe. Komaj čakajo november. Celo jaz ga komaj čakam. Zato so ta opis dojeli cinično ali vsaj pejorativno. No, do neke dobrohotne mere je bilo tako tudi mišljeno. To je bil nekoliko nesramen reality check, ker LIFFe pač ni in ne izgleda kot pravi festival v stilu tistih, ki lahko privoščijo hipertrofirano medijsko pozornost in glamur in zvezde.

Seveda pa je LIFFe na vsak način zanimiva in pozitivna, da ne rečem kulturno koristna zadeva. Prireditev, ki v Sloveniji funkcionira tako, kot ji narekujejo finančne in medijske zmožnosti in kulturni kontekst.

Zato se letos čutim dolžnega opozoriti, da je ta kinematografski, konzumacijski kontekst, ki festival definira — in ki mu festival sam uspešno kontrira —, vedno hujši. Kino gre v Sloveniji k hudiču. In bolj ko gre k hudiču, bolj je smiselno, da je LIFFe “kampanjski dopolnilni program”. Kot tak je bolj je potreben in koristen.

Kokice

Nič novega ni, da je kinodvoran vedno manj. V Ljubljani so izginili Kino Komuna, Kino Union, Kino Vič, Kino Šiška, Kino Bežigrad, Kino Sloga, Kino Triglav in otroški Kino Mojca. V Mariboru so izginili Kino Union, Kinogledališče, Kino Partizan, Kino Udarnik in Kino Pobrežje. To je vse šlo k hudiču.

V Ljubljani se je pred šestnajstimi leti pod imenom Kinodvor in kot edini ljubljanski obstoječi art kino reaktiviral nekdanji Kino Sloga. To je edini normalni kino v Ljubljani. Mestna občina Ljubljana sicer načrtuje Kinodvorov minipleks v zapuščenem podhodu Ajdovščina. Ampak glede na izkušnje z gradnjo kulturne infrastrukture bomo na to zelo verjetno še dolgo, predolgo čakali.

Leta 2001 so v ljubljanskem BTC odprli multipleks Kolosej. Leta 2022 so zaprli štacuno. Tam sem bil nekajkrat. Nerad, ker smrdečih kokic ne prenašam. Ampak za otroke se človek potrudi.

Nadalje je bilo pred leti odprto večnamensko — tudi gostinsko — in do uporabnikov ne najbolj prijazno Kinogledališče Bežigrad (bivši Kino Bežigrad). V Mariboru pa je pod županovanjem nepozabnega Kanglerja začel delovati kulturno večnamenski Letni kino Minoriti. Razen (poleti) v Minorite v Mariboru v bistvu nimaš kam v kino — razen v Maribox. Tam še nisem bil, mi je pa všeč, da se ne afnajo z dvema x-oma tako kot Cineplexx v Ljubljani.

Berufsverbot

V Cineplexx iz principa ne grem. Sorry, ne me jebat z multipleksi v nakupovalnih centrih. Prestar sem za to sranje. Iz čiste trme bom včasih pač zamudil kak film. Tako recimo nisem šel na Rudnik na premiero Anžlovarjevega Tartinijevega ključa — na Kinodvorov Kinobalon (za otroke) pa se mi ne ljubi — in ne bom šel gledat Pa tako lep dan je bil.

Ampak dobro, za ne vem kaj ne bom prikrajšan. Včasih grem kaj gledat tudi iz radovednosti, ampak temu se zlahka odpovem.

In če že omenjam Cineplexx: del konteksta slovenskega kina je tudi to, da omenjeni nekaznovano in zaenkrat nekaznovano prikazujejo tuje filme brez slovenskih podnapisov. In ko medij — konkretno Večer — na to opozori javnost, ga prikazovalec samovoljno kaznuje tako, da njihovemu s strani producenta povabljenemu kritiku (in fotografu) prepove oz. onemogoči vstop na premierno projekcijo. Prek odvetnika, seveda. To je precej noro.

Metafora puščave

Skratka, kinu se v Sloveniji slabo piše. Če ne bi bilo Art kino mreže, bi bilo še huje. AKM ima 27 članov z 28 kinodvoranami, obiskovalcev pa — po lastnih podatkih in s pripombo, da “pred epidemijo” (2019) — ne več ne manj kot pol milijona na leto.

Če je to res, je slišati razveseljivo veliko, vendar nas glede na vse povedano ne bi smelo uspavati. Vsaj polovica te navidez številčne publike odpade na Ljubljano in Maribor, vse drugo pa je kljub prizadevanjem bolj ali manj sušno kinematografsko podnebje. (Hočem se izogniti metafori “puščava”, kar zadeva kvalitetne filme.)

Zato smo veseli, da imamo LIFFe. Čeprav to ni pravcati filmski festival v smislu kinematografske umetnosti, industrije in družabnosti, pa je vsaj festival dobrih filmov in praznik ljubiteljev filma, ki bi bili brez tega bistveno siromašnejši. Bolje vrabec v roki kot golob na strehi.

Mizerikordija

Toliko za začetek. Sredinega otvoritvenega filma — francoskega Božjega usmiljenja (Miséricorde, 2024) sicer nisem videl, ker sem dal prednost jazzu. V Kinu Šiška — ki kot rečeno ni več kino — sem bil namreč na koncertu legendarnega Kennyja Barrona. Njega pa človek res ne zamudi. Še posebej ne v organizaciji Braneta Rončela.

Sem si pa Guiraudiejevo Mizerikordijo (kot bi sam to grše prevedel) ogledal v četrtek v Kinogledališču Bežigrad. Včeraj pa še vnaprej znamenita izdelka Almodóvarja in Coppole. Več o tem pa v prihodnjih dneh.