Mi je Megalopolis Francisa F. Coppole všeč? [Na LIFFu na ogled še to nedeljo, 24. novembra, ob 15:30 v Cankarjevem domu in ob 20:10 v Mariboxu; op. ur.] Bi rekel, da je genialen kot Boter oz. Botri (1972, 1974, 1990)? Ali kot Apokalipsa zdaj (1979)? Bo film nekega dne veljal za novo, morda testamentalno Coppolovo po krivici prezrto (ali tako rekoč preslišano) mojstrovino kot recimo Prisluškovanje (1974)?

Seveda ne. Nihče ne bi tega rekel. Film mi je vzbudil mešane občutke, porojene iz diskrepance med pričakovanim in prej videnim. Megalopolis se ne more meriti z omenjenimi filmi, niti z drugimi velikimi, zgodovinskimi filmi — ki jih Kongresna knjižnica razglaša za “culturally, historically, or aesthetically” signifikantne. Ta film zagotovo ne bo uvrščen v Nacionalni filmski register.

Po drugi strani pa se ne morem in nočem pridružiti globalnemu zboru kritikov, ki tekmujejo v sesuvanju petinosemdesetletnega režiserja in Coppolo razglašajo za norega, če ne celo dementnega.

New Rome

Film je na vsak način pretenciozen in prepotenten. Kot govori že posrečeni naslov sam, Megalopolis hoče biti vse: orjaški science fiction, futurološka zgodovinska drama, filozofski traktat, izmišljena kostumska drama, politični triler — in obenem parodija na vse to skupaj. New York je plakatno sicer moralističen in puritanski, v praksi in resnici pa dekadenten in politično korumpiran New Rome, ki mu vladajo oligarhični postneoliberalni patriciji — medtem ko nič manj amoralni in pokvarjeni plebs živi v revščini in se pusti manipulirati prevratnikom.

Čudno, res, da še nikomur ni prišlo na misel, da je Coppola ustvaril ohlapno in poljubno, neobvezno, magari za lase privlečeno, a tem bolj prepričljivo metaforo današnje Amerike. Svet, ki ga v gledamo v Megalopolisu, je gnusen in obenem naiven. Zmedena in konfliktna, vendar dopolnjujoča se mešanica utopije in distopije, resignacije in optimizma, ljubezni in sovraštva, moralizma in pokvarjenosti, odpuščanja in zamerljivosti.

Nenavadno pa je tudi, da nihče na zna ceniti tega, da nekomu uspe smiselno strpati v en in isti film Hamletov monolog (“To be, or not to be, that is the question: — Whether 'tis nobler in the mind to suffer — The slings and arrows of outrageous fortune, — Or to take arms against a sea of troubles — And by opposing end them.”) in Cicerov govor (“Quo usque tandem abutere, Catilina, patientia nostra?”). V latinščini!

Prelomno in prelomljeno

Toda vsi veliki filmi so bili ob nastanku pretenciozni in prepotentni. (Na čelu z Apokalipso zdaj.) Ali lepše in prepričljiveje rečeno — prelomni. Disruptivni ali če hočete outlierski. Kar me pripelje k argumentom, s katerimi si Coppolovo nemojstrovino drznem zagovarjati kot nekatastrofalno.

Danes ne živimo v časih, ko bi bilo v umetnostih lahko karkoli še prelomno. Prenekatero delo je v filmu in glasbi — bodisi v tako imenovani klasiki ali v rocku, popu, jazzu —, celo v literaturi in likovni umetnosti dandanes v najboljšem primeru samo še pretenciozno in prepotentno. Ni pa več socialnih in kulturnih pogojev, ki bi omogočali prelomnost. Kar je bilo prelomno, je bilo prelomno nekoč. Že zdavnaj prelomljeno.

Pri tem, kar tukaj razlagam, vidim samo dve izjemi: Stevena Spielberga in Martina Scorseseja. Nisem si čisto na jasnem, ali izstopata zdaj in ali sta izstopala prej, zato to tu puščam ob strani. Cesarstvo sonca (1987) ali München (2005) — moja dva najljubša Spielberga — v primerjavi s Fablemanovimi (2022)? Ali Taksist (1976), Goodfellas (1990) ali Casino (1995) v primerjavi z Irishmanom (2019) ali Morilci cvetne lune (2022)? Tu ne vidim bistvenih razlik. Kaj šele kreativnega upada.

Stari rockerji in režiserji

Pričakovati od avtorjev, kot je Coppola, da bo posnel film kalibra Apokalipse ali Botra — ali recimo od Wendersa, da bo ustvaril novo Alice v mestih (1974) ali Nebo nad Berlinom (1984), ali od Ridleyja Scotta, da bo Gladiator kot Dvobojevalca (1977), Osmi potnik (1979), Blade Runner (1982) ali Thelma in Louise (1991) —, je podobno kot pričakovati od Paula McCartneyja, da bo še danes delal hite kot Yesterday ali vsaj genialne ali nepozabne skladbe kot Eleanor Rigby, Blackbird in Hey Jude. In ali si predstavljate, da bi bil John Lennon še živ? Zelo verjetno bi delal ne neverjetne komade.

Sociokulturno gledano je film kot ustvarjalnost in kot konzumacija nekaj povsem drugega kot pop. Za razliko od režiserjev generacije boomerjev živijo stari rockerji — tudi v materialnem smislu, seveda, vendar to ni poanta — od svojih starih hitov in od koncertnih turnej. Tako rekoč od reciklaže. Od samovzdrževanja stare slave. Režiserji pa hočejo režirati nove filme.

Pink Floydi

Primer: pravkaršnji album Davida Gilmoura Luck and Strange je zelo spodobna, dobra, všečna plata. Seveda pa to ni na globalno prelomnem kulturnem nivoju albumov Meddle (1971), The Dark Side of the Moon (1973), Wish You Were Here (1975) in Animals (1977). Ali recimo lanski update originala The Dark Side of the Moon Redux — glej, glej: že spet Redux! — Rogerja Watersa. To je sicer zrelostno zanimiva in strašljivo poslušljiva nostalgija, ni pa pri vsej svoji paradoksalni izvirnosti v neizvirnosti kaj več od dobronamerne in bog pomagaj marketinške reciklaže.

Skratka, pa kaj bi vi radi? Kaj ste od Coppole pričakovali? Spet en velik film, za katerega ne bi nikoli pozabili, v katerem kinu ste ga prvič videli in kdo je sedel zraven vas? In o katerem bi radi nekoč navdušeno pripovedovali vnukom?

In če smo že pri Ciceru: “O tempora, o mores!”