Politiki so redni gostje v medijih, ker radi govorijo in imajo veliko povedati. Mediji sami pa jih tudi radi objavljajo, ker rabijo štof. Recimo, da je marsikaj od tega tudi res pomembno — ker pač politika —, če že ni vedno zanimivo ali vsaj urgentno.

Nekateri politiki pa radi in veliko govorijo tudi o sebi. To je že bolj interesantno. Trend tračificiranja politike in tabloidizacije medijev zato ne more ostati neopažen. Korist od tega je vzajemna. Primerov te simbioze je veliko.

Učbeniški primer

Nesporna favoritinja v frivolnem medijskem pojavljanju je Urška Klakočar Zupančič. Koketirati je znala že prej, v zadnjem času pa se je vrgla v redko videno medijsko ofenzivo na visokih obratih. Tako je v minulem mesecu dala dva velikanska osebnoizpovedna intervjuja — za Delo in Večer — in se v pink bundi pustila posneti v naravnem okolju maneže za ekstenziven prispevek v socialno-sentimentalistični oddaji Tednik TVS.

Vsem tem trem nastopom je skupno, da ni mogoče zanikati, da nimajo veze s politiko — in le kako bi je ne imeli, če intervjuvaš predsednico DZ? —, in to, da je gospa v njih povedala več o sebi kot o politiki.

UKZ je učbeniški primer politika, ki govori o sebi, ko govori o politiki, in o politiki, ko govori o sebi.  

Naval na medije

Urškin naval na medije mnogi medijski in zunanji opazovalci zlohotno, vendar ne zgrešeno pripisujejo dejstvu, da se je po nedavnem izbruhu tako imenovane afere Šank Rock znašla v neprijetni situaciji in da se ji je zdelo potrebno nekaj narediti glede tega.

Njen problem je najprej osebni. Nekateri mediji so jo ob razkritju podrobnosti iz njenega intimnega življenja dejansko imeli zelo grdo v zobeh. Seveda pa je krivo tudi to, da je nanjo padel sum nečednosti — čemur pooblaščena javnost in konkurenčni politiki rečejo korupcija —, da je svojemu dragemu omogočila postranski zaslužek iz javne malhe. Kar sama zanika, češ, “on” — ki ga UKZ v javnosti sicer nikoli ne omeni poimensko — je bil plačan iz budžeta Gibanja Svoboda.

Vsakomur, ki ni včeraj po župi priplaval, mora biti jasno, da sinhronost afere in porasta medijske pojavnosti UKZ ni naključje in da je to drugo piarovska sanacija škode. Sentimentalno spakovanje senzibilne osebe ženskega spola je poskus, predstaviti se kot zanimiva, originalna, izvenserijska osebnost. Če se bo prijelo, ji bodo vse odpustili.

Ali celo prebrali kakšen njen roman. Jaz imam njen Gretin greh na isti polici kot Janševega Belega panterja.

Servisiranje medijske podobe

Predsednica DZ servisira svojo medijsko podobo na vsiljiv način. Vsi vemo — ali vsaj vidimo —, da je v okviru predstav, ki jih imamo o politikih, zanimiva, morda celo res izvenserijska osebnost. Marsikomu je že tako ali tako simpatična in všečna. Tudi meni ni niti nevšečna niti antipatična. Človek mora biti res zadrt, da jo postrani gleda, ker rada — ali magari demonstrativno — nosi rdeče čevlje z visoko peto, ali da ji zameri, da na proslavi prijazno pomaha publiki ali opozicijskemu poslancu v brk cinično privzdigne kiklco za ped. S temi konservativci ji res ne bi bilo treba polemizirati v medijih.

UKZ bi se morala zadovoljiti s tem, da njeni aduti in atributi izstopajo zato, ker je političarka in kot taka atipična. To jo dela posebno. Kot političarka pa je brez posebnosti. Zato to njeno paštetno pojavljanje deluje vsiljivo. Če Urška Klakočar Zupančič ne zgleda, ne hodi in ne kvaka kot politična raca, še ne pomeni, da to res ni. Vendar je obenem tudi estradna raca. In ta drugi imidž zdaj še potencira.

Kurbe in čarovnice

Jasno, da si nabira politične točke. Tudi zato so politiki v službi. Toda naj si jih nabira s tem, kar dela v parlamentu. Ali magari s tem, kako se nosi v parlamentu. Te njene transgresivne populistične izpovedi in medijsko pametovanje o bolezni (otrok), ljubezni, odnosih in iskanju poti do osebne rasti in avtentičnosti in iskrenosti pa so neresno in narcisoidno pretiravanje. Patetičen trud, kako prepričati ljudi, da bi jo ja imeli radi in da bi jim ja bila všeč.

Ampak UKZ to dela tako kot vsaka druga ženska njenih let na Facebooku ali tako imenovane znane Slovenke v tabloidnih revijah. S to razliko, da je ona kot političarka pač še malo bolj privilegirana. Zato to moti.

PS: Kolegom pri obeh omenjenih časopisih pa čestitam, da so vsak iz svojega intervjuja hudobno, a posrečeno potegnili najbolj butasta stavka v duhu danes diskontiranega ali nedojebanega feminizma, kar jih je bila Urška Klakočar Zupančič v stanju izreči. Delov naslov je bil namreč “[UKZ:] Mogoče bodo simbolično zažgali tudi mene”, Večerov pa: “[UKZ:] Žensko je najlažje prikazati kot kurbo”. Sem prebral oba in nisem našel primernejših stavkov za naslov.