Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 30. novembra 2024, pod naslovom Obrazi z Markom Crnkovičem: Z Aleksandrom Bratino o medijskih časih in prostorih, ki jih več ni. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo drugega od treh delov ponatisa. Preberite tudi prvi dal pod naslovom [Obrazi 47./1]: Z Aleksandrom Bratino o medijskih časih, ki jih več ni (4. 12. 2024).

Z vseživljenjskim strokovnjakom za trženje, ki pravi, da v medijih nima več kaj početi, se ni težko pesimistično poistovetiti. Umirjen, a izpostavljen človek v senci se zanaša na številke in vidi svet (medijev) bolj kritično od večine v tem cehu.

Nesojeno združevanje

Ko ga je zahaklal Hakl, si je Aleksander rekel, zakaj pa ne. In je šel v Maribor na Večer. Lastnika sta zagotavljala, da imata resne namene nekaj narediti. Podjetje je imelo tista leta redno kakih 800.000 evrov izgube — ki pa so jo sanirali in je časopis postal profitabilen. Zato ga je tandem nazadnje (leta 2021) tudi dobro prodal. Naklada je sicer rahlo padala, ampak se je dalo preživeti. Trend je bil pa negativen.

Zato so takrat šli v povezovanje z Dnevnikom. To sta bila medija, ki si niti malo nista hodila po prstih. To je bilo tisto dolgo, dolgo dogovarjanje med Petanom in Haklom. Bratina domneva, da je vse skupaj padlo v vodo zato, ker se akterja nista mogla dogovoriti, kdo bo glavni. Mišljeno je bilo, da se povežeta samo Dnevnik in Večer, Nedeljski Dnevnik pa bi ostal podjetje zase. To bi pomenilo, da bi se skupno število novinarjev nekoliko zmanjšalo. Takrat je bilo zaposlenih približno 60 plus 60, prišli bi pa nekje na sto.

Mora pa Bratina povedati, da ga ob prihodu na Večeru niso dobro sprejeli. Očitali so mu, da jih ima za provincialce, ker jim je sugeriral, naj se bolj posvečajo lokalnim vsebinam. Zlasti starejši Večerovci so imeli v glavi, da so nacionalni časopis. On pa jih je hotel prepričati, da v Sloveniji Večer že res vsi poznajo, ampak da so prepričani, da je to pač štajerska zadeva.

Moja osebna mladostna anekdota potrjuje Bratinovo teorijo. Pri nas doma smo bili naročeni tako na Delo kot na Večer. Kot fantič sem tu in tam že kdaj bral časopis. Delo seveda na tleh, leže na boku in naslonjen na komolec. Ker je bil format prevelik, da bi časopis sede razprl in listal tiste plahte. Ampak potem sta mama in oče nekega dne Večer odpovedala. Z lokalnimi novicami sta bila itak bolj ali manj na tekočem po konverzacijskih kanalih. Drugače pa smo bili svetovljani ali kaj. Delo je bil nacionalni, osrednji časopis, ampak v Mariboru je veljal za upmarket, kot danes pravi Bratina. Zato se je Delo v Mariboru vedno slabo prodajalo.

Medij, ki ga ni bilo

Aleksander Bratina: Pa se je Apih v 90. letih spomnil: zakaj pa ne bi naredili štajerskega Dela? Eno tako dobro verzijo lokalnega, ne nacionalnega časopisa. Naredili smo raziskavo, najprej sami, Delo Stik, potem pa smo najeli še Spem. Če Mariborčanom slučajno ne bi bilo všeč, da jih nekdo iz centra karkoli sprašuje, in bi morda drugače odgovarjali. Denarja je takrat bilo dovolj za te zadeve. Ampak Spem je prišel do istih rezultatov kot Stik. Večer je bil štajerska insitucija in tega se v glavah ljudi ni dalo premakniti. S kakršnimikoli vsebinami bi Delo prišlo v Maribor, mariborski časopis je bil in je ostal Večer. In je še vedno, čeprav je to zdaj bolj urbani, mestni časopis. Ko sem bil pozneje že na Večeru, smo začeli tudi na mikrolokalnem nivoju z edicijo Štajerc. To sicer ni pripomoglo k izboljšanju prodane naklade. Res pa je, da če je kdaj kaj umanjkalo, so se lokalni župani okoliških občin začeli takoj buniti, zakaj zdaj tega naenkrat ni več. To dokazuje, kako težko je narediti preboj v novinarski miselnosti. Recimo nek notranjepolitični novinar. Tudi če piše o občinski politiki. On se ne zaveda, kaj ljudi moti. Ljudi moti, da je pločnik v neki ulici razmajan. Naj torej napiše članek, zakaj ta pločnik še vedno ni popravljen. Take zadeve. Novinarja zelo težko motiviraš za kaj takega.

Marko Crnkovič: Prej si rekel, da je škoda, da noben tuji medijski lastnik ni prevzel nobenega slovenskega časopisa. Ampak zakaj ga ni? Tujci so prevzeli marsikaj. Drago ali poceni. Medija pa nobenega. Razen Financ, seveda, ki pa so drug, nišni primer.

AB: Politika ni hotela.

MC: Politika bi lahko preprečila tudi prevzem marsikaterega drugega podjetja.

AB: Mediji pač niso katerokoli drugo podjetje.

MC: Ne misliš torej, da se tuji strateški lastniki niso zanimali za medije iz ekonomskih razlogov? Misliš, da jim “naši” niso dovolili?

AB: Glej. Če bi recimo Styria prevzela Delo ali Dnevnik, bi iz enega ali drugega naredila boljši produkt, kot sta ali sta bila. To sem prepričan.

MC: To je res. Zelo verjetno bi.

AB: Se spomnim, ko si ti predstavljal svoj Čas. Na Mokricah. Petan, Pavlin, Schweighofer, Schollmayer …Moram priznati, da sem jim pozneje rekel, da dvomim, da bi tvoj projekt lahko uspel. Ker si se preveč približal Delu in Dnevniku. Mnenjsko bi bil res nevtralen, ampak tvoja ciljna skupina je bila dejansko tista, ki sta jo v osrednji Sloveniji pokrivala Delo in Dnevnik. In tu ne bi mogel zmagati.

To je bilo v začetku leta 2005. Styria je od vsega začetka hotela imeti zraven slovenske partnerje. Oni bi bili oz. so bili strateški, ostali pa samo finančni. Pa ne zaradi sredstev, ampak zaradi družbenega učinka. Nazadnje smo se pogovarjali samo še z Dnevnikom, ki je bil in ni bil zraven. Malo ja, malo ne. To je bilo vsaj nekaj mesecev, morda pol leta pred launchem Požarjevega Direkta.

MC: Mnenjska nevtralnost? No, to bi bila samo ena od prednosti. Predsem sem hotel biti profesonalno boljši od Dnevnika in Dela. Kar seveda ne bi bilo težko.

AB: Problem v Sloveniji je — vsaj takrat je bil —, da manjka pluralnosti.

Desni, ki ga ni bilo

Marko Crnkovič: Ja, o tem so nekateri govorili že od nekdaj.

Aleksander Bratina: Izrazito premalo pluralnosti je. Ti bom povedal primer. Leta 1996 je krepnil Slovenec. V svojem najboljšem obdobju je imel kakih 30.000 izvodov naklade. Takrat sem bil ravno predsednik nadzornega sveta Dela in sem predlagal upravi, da bi ustanovili novo podjetje in lansirali desni časopis.

MC: To je bilo še pred Slivnikovo osamosvojitvijo?

AB: Ravno takrat enkrat. Ti bom razložil. Bil sem prepričan, da se ponuja priložnost pokriti eno célo veliko, nezadovoljno in nezadovoljeno ciljno skupino. Takrat sem delal mnenjske raziskave, intervjuje. Po cele ure sem se pogovarjal z levimi in desnimi politiki in kulturniki, intelektualci. In vsi desni so mi rekli, da Dela ne marajo, ampak ga vseeno berejo. Takrat je veljalo, da je diskurz bistveno pomembnejši kot mnenje samo. Zakaj je sploh Slovenec crknil? Ker ni imel infrastrukture. Ne trženjske ne distribucijske. Vse so najemali po najvišjih možnih cenah. Bil je tudi slabo narejen. Namenjen je bil sicer desni, konservativni populaciji, delali pa so ga zelo sterilno. Ta populacija pričakuje tabloiden medij. Ampak na Delu so me zaradi te ideje totalno napadli. Najbolj Janko Lorenci. Dopisovali smo si po intranetu. Slivnik je bil že s svojo četico na Magu, s sabo pa je odnesel s sabo Delov redakcijski oz. informacijski sistem.

MC: Aja, NextStep? Nexte? Tiste črne kište od Steva Jobsa?

AB: Ja. In tako je vse te debate dobival tudi Slivnik in objavljal v Magu.

MC: Hahaha!

AB: Doberšek in Slivnik sta se zelo dobro štekala. Doberšek mu je vedno in povsod kril hrbet. Ampak ko je šel Slivnik na svoje, je imel problem s tehnologijo. Zato mu je Doberšek dovolil, da je na tem sistemu delal. Ni pa računal, da bo Slivnik imel dostop do našega intraneta. Kakorkoli, takrat so me na Delu poskušali zelo očrniti. Lorenci je pisal, da hočem uničiti Delo. On je zelo trmast človek. Čeprav moram povedati, da je bil za moje pojme daleč najboljši urednik Sobotne priloge od vseh, ki so bili.

MC: Absolutno.

AB: Takoj za njim pa je bila najboljša Irena Štaudohar. Janko je sicer bil zadnji, pod katerim je bila Sobotna še v redu. Drugače sva se zelo dobro razumela in sva ure in ure debatirala in se pogovarjala o teh zadevah. Dobro je delal tudi povzetke iz tujega tiska. Pozneje tega ni bilo več. Danes so samo še te Project Syndicate zadeve.