Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 22. februarja 2025, pod naslovom Obrazi z Markom Crnkovičem: Alenka Zupančič pojasnjuje, kam veliki Drugi pelje ta svet. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo drugega od treh delov. Preberite tudi prvi del pod naslovom [Obrazi 50./1.] Alenka Zupančič razloži Freudov mehanizem utajitve (23. februarja 2025).

Profesorica, avtorica, filozofinja in teoretska psihoanalitičarka govori o amerikanskih aktualnostih in drugih umazanih podrobnostih sodobnih družb. In to rada in veliko in konkretno! Tako rekoč s Freudom nad Trumpa in Muska.

Klimatska kriza

Marko Crnkovič: Ali obstaja tudi v politiki neke vrste utajitev? Češ, saj so vsi isti, saj so vsi barabe, ampak še vedno hodimo na volitve in resno jemljemo politiko.

Alenka Zupančič: Ta primer bi intepretirala malo drugače, skoraj obratno. Prepričanje, da so vsi politiki barabe, nam omogoča, da politike, političnih bojev in volitev ne jemljemo preveč resno. Za same politike je dobro, če že vnaprej “vemo”, da so vsi pokvarjeni. To občutno zniža prag pričakovanj. In ta je res ob vsakih volitvah nižji. Politiki, za katere “vemo”, da so vsi barabe, uspešno izpolnjujejo naša pričakovanja. Nam pa ostane samo puhlo zadoščenje, da smo to “itak” vedeli. 

Mehanizem utajitve lahko posplošimo na številne situacije, čeprav se sama osredotočam na bolj travmatične. Na krize, ki lahko vodijo ali že vodijo v katastrofo, v družbene krize, kot so ekonomske, eksistencialne, klimatske, tudi v vojne. Klimatska kriza je lep primer. Pa ne samo na individualni ravni, ampak tudi in zlasti na ravni držav in mednarodne skupnosti.

Pri tem poudarjam, da utajitev ni isto kot zanikanje. Seveda je prisotno tudi zanikanje, a tu gre za drugo logiko. Pri utajitvi ne rečemo, da klimatskih sprememb ni, ampak jih — prav nasprotno — poudarjamo. Obenem pa še naprej živimo in delujemo, kot da jih ni. Zanikanje je prisotno med teoretiki zarot, ki so bili dolgo na obrobju. To se zdaj spreminja. Teorije zarote so bile subkultura, zdaj pa prihajajo v mainstream. Vendar v celoti gledano sredina deluje bolj po kopitu utajitve: saj vem, pa vendar … Ne govori direktno, da je vse skupaj bulšit in da to ne obstaja.

MC: Tudi to govorijo. Da naravovarstveniki že petdeset let pridigajo, da temperatura narašča, da se led topi, da prihaja podnebna kataklizma. Ki pa je ni in ni.

AZ: No, tu je še en problem, o katerem je precej pisal moj kolega Tadej Troha [predstojnik Filozofskega inštituta ZRC SAZU, op. MC]. Če zelo poenostavim: ekosistemi so dinamična in zazankana stvar, kjer vsak učinek povratno deluje na druge, pa tudi sam nase. Čeprav znanstveniki vedo, kam vse skupaj vodi — in čeprav to tudi sami vidimo v stopnjevanju ekstremnih vremenskih pojavov —, pa so natančne časovne napovedi praktično nemogoče in se jim je bolje izogibati. Sistem ni linearen. Vstopajo novi dejavniki, skoki so lahko tudi nenadni.

A če se vrnem k mehanizmu utajitve. Uradni diskurz večinoma vključuje priznavanje klimatskih sprememb. Veliko se govori o tem, da moramo nekaj narediti in da je skrajni čas. V realnosti pa to izgleda tako, da organizirajo celo vrsto srečanj in “podnebnih vrhov”, kjer sprejmejo cel kup deklaracij, zares pa se ne premakne nič. Podpisane deklaracije so tako rekoč pogoj, da lahko vse skupaj ignoriramo. To je šolski primer utajitve. Je pa res, da s trenutnimi globalnimi političnimi premiki na osrednje prizorišče stopa tudi direktno zanikanje. V Ameriki se je to zgodilo z izvolitvijo Trumpa. V tej zgodbi je klimatska kriza zarota lobijev, ki hočejo nas reveže oropati še zadnjega, kar imamo. Delavce skrbi, da bodo izgubili službo in da se bo vse podražilo.

Argumenti, argumenti, argumenti

Marko Crnkovič: Je pa res, da je ta argument prepričljiv. Ostati brez službe in živeti v draginji si nihče ne želi.

Alenka Zupančič: Že, zato se tudi poudarja potreba po socialni pravičnosti pri soočanju s klimatskimi spremembami. V vseh krizah — vključno z vremenskimi katastrofami — vidimo, da so najbolj izpostavljeni najrevnejši. Ti vedno in povsod prvi in najbolj nastradajo. Musk in Trump se bosta vkrcala na raketo za Mars, njuni volilci pa bodo goreli in se utapljali. Migracije so že zdaj problem, pri čemer so to večinoma migracije, ki so posledice vojn ter političnih in ekonomskih kriz. Začenjajo pa se že tudi podnebne migracije. Te bodo postale še masivnejše. Kako bo to vplivalo na ljudi in delavce, ki se že zdaj počutijo ogroženi s strani priseljencev? V nekaterih delih sveta podnebje postaja nevzdržno. Mi smo še relativno na varnem. Vsake toliko imamo poplave in požare. A tudi pri nas je jasno, da je vrag odnesel šalo. Vzemimo predlanske poplave. Sanacija je proračun obremenila do te mere, da se je to poznalo v celi vrsti panog, v katerih so seveda tudi zaposleni delavci. Za svojo branžo lahko rečem, da je bil proračun za znanost omejen na čisti minimum. Če bodo taki vremenski pojavi še pogostejši in če bo šel ves proračun samo še v sanacije, državo lahko kar zapremo. Res ne vem, zakaj bi kdo mislil, da bo bolje, če nič ne storimo. To sploh ni opcija. Brez službe bodo mnogi ostali v vsakem primeru.

Treba pa je razmisliti, kako najmanj obremeniti tiste, ki so že itak na robu. Govoriti, da z zanikanjem in neupoštevanjem podnebnih sprememb ščitimo revne in zapostavljene, je demagogija. Bogati se bodo samo preselili drugam ali na višji hrib.

MC: Ali pa si bodo zgradili luksuzno podzemno zaklonišče.

AZ: Recimo. Ampak ta demagogija je eden od glavnih adutov pri vzponu desnice. Desni narativ je, da je podnebna kriza bulšit in da so z njo povezani ukrepi krivi za vse, tudi za brezposelnost. Delavci so revoltirani, ker izgubljajo službe in ker je ekonomski sistem nastavljen tako, da ne dela zanje, ampak proti njim. Ampak o tem se ne govori. Govorimo o grešnih kozlih, katerih eliminacija nas bo čudežno rešila.

Alternativa kapitalu

Marko Crnkovič: Seveda pa je to tudi problem levice, ki je bila nekoč tradicionalno na strani delavstva, pa ga je pozneje zanemarila.

Alenka Zupančič: Ja, to zgodbo poznamo in tudi sama sem o tem že večkrat govorila. Krepitev socialne demokracije in sociale nasploh v zahodnih državah po drugi svetovni vojni ni izhajala iz notranje logike kapitalizma, ampak iz strahu pred realno možnostjo drugačne družbene ureditve. Delitev sveta na kapitalistični Zahod in socialistični Vzhod — ki je do neke mere ponekod celo deloval — je psihološko in politično vplivala na to, kako je demokratični, kapitalistični Zahod razmišljal, da je treba poskrbeti za delavce in za socialne politike. Kolikor toliko resno jemati delavske pravice je bilo nujno. Sindikati so imeli moč. Celo v Ameriki. Po padcu Berlinskega zidu pa je vsaka alternativa obstoječemu kapitalskemu modelu obveljala za slepo ulico. Levica se je znašla v težki situaciji, ko radikalnih idej ni mogla več zagovarjati, ne da bi jo obtoževali, da hoče totalitarizem, stalinizem in ne vem kaj. Hkrati pa se je zahodna kapitalistična demokracija otresla vsake potrebe po korektivu in je zdivjala v neoliberalno smer.

MC: To je sovpadalo z neoliberalizmom, z Reaganom in s tačerizmom.

AZ: Prodiranje neoliberalnih idej se je začelo že malo prej. Sicer pa ja, Reagan in Thatcherjeva sta simbola tega. Nastala je velika zgodba, da države in regulativov ne rabimo, ker lahko trg sam vse uravna. Da je trg pravičen. Da bodo pridni, ki delajo, prej ali slej tudi uspeli. To je seveda čista fikcija. Pravljica. Trg v tem smislu ni nikoli obstajal. Nikoli ni sam od sebe generiral socialnega ravnotežja ali pravičnosti. Tudi ni res, da trg nagrajuje najbolj podjetne. Samo poglej, kje je v tem trenutku kapitalizem in z njim vred družba: obvladuje ga nekaj velikih multinacionalnih korporacij à la Amazon in Google. Kakšna kompetitivnost, kakšen trg?! Gre za čiste monopole! Mali podjetniki z morda boljšimi idejami sploh ne pridejo zraven. V najboljšem primeru jih monopol inkorporira. To je protekcionizem. Je pač korporacijski, ne več državni — čeprav oboje ponekod postaja nerazločljivo. V zakupu imaš fevd, ki mu vladaš in pobiraš pristojbine. In nihče ti nič ne more.

Prototip junaka neoliberalne pravljice

Marko Crnkovič: Ne gre pa samo za fevd. Musk se zdaj pod krinko stroškovne učinkovitosti ukvarja tudi s socialo. Recimo z USAID. Da ne bodo sponzorirali ali subvencionirali neumnosti kot so DEI (različnost, enakopravnost, vključevalnost), nudili zdravstvenih uslug za spolno tranzicijo. Ali pošiljali kondomov v Gazo.

Alenka Zupančič: Upam, da bralci vedo, kakšna je zgodba o teh kondomih. Gaza, v katero so šli ti kondomi, je v Mozambiku [Gaza je provinca v južnem delu Mozambika, op. MC]. Musk niti ne ve, o kateri Gazi govori. Racionala teh kondomov je bila HIV kriza v Mozambiku. Po ameriškem prepričanju pa so šli kondomi v Palestino. Tu vidimo zloveščo fantazmo, nalepljeno na ignoranco. Gre pa takole: v Gazi jamrajo, kako jim je hudo, ker jih Izraelci bombardirajo, v resnici pa veselo seksajo, zato rabijo kondome. Mislim, da je ni karikature, ki bi bila bolj groteskna od tega. Musk nima pojma o geopolitiki in niti zemljevida ne zna brati. Kaj šele, da bi razumel politiko.

MC: Ali pa se samo dela.

AZ: S tem se lahko tolažimo, ampak v tem primeru mislim, da res ni vedel, o kateri Gazi govori. Pa saj to sploh ni važno, rezultat je isti. Tako Trump kot Musk vešče manipulirata. Ne trdim, da sta idiota in da ne vesta, kaj delata. Pogosto zelo dobro vesta. Ampak govorim o razumevanju tega, kaj je sploh država in kako delujejo njeni sistemi in podsistemi. Kako so ti podsistemi povezani, kaj lahko rez na enem koncu sproži na drugem. V prvem mandatu je Trump še imel okrog sebe ljudi, ki so imeli savoir-faire in so ladjo krmarili tako, da ni čisto nasedla. Zdaj pa je poskrbel, da nima okrog sebe nikogar, ki bi bil sposoben reality-checka.

Musk pa je prototip junaka neoliberalne pravljice. V resnici je začel kot sin bogatih staršev, z nekaj milijoni za popotnico. Pri svojih podjetniških idejah je bil deležen pomoči države, subvencij in davčnih olajšav. Tudi na račun zelenega prehoda, ki mu Trump zdaj nasprotuje. Da je Musk genialni self-made man, je mit. Za ohranjanje svoje korporativne moči rabi državo še zdaj, zato je tudi stopil v politiko. Po drugi strani pa reže državo tam, kjer njen obstoj ni njemu v prid. Ko gre za interese korporacij, je država super. Ko gre za interese drugih ljudi, pa je država slaba, zbirokratizirana, skorumpirana. To retoriko poznamo. To je del vseh populizmov. Vse državne regulacije in oblike pomoči, ki niso namenjene nosilcem aktualne oblasti, razglašajo za nepotrebne. Ljudem dopovedujejo, da gre to na njihov račun. In da bodo zdaj vse oni uredili z ukinitvijo birokracije. Država je ideja reda in distribucije sredstev, vendar ni imuna na korupcijo. Ampak v urejenih državah se to zakonsko preganja. Preganjajo se koruptivna dejanja pri razdeljevanju sredstev, ne pa da se ukinjajo sredstva sama.